MI-TI-SE-KU-NE-MO



Če se človek štirideset let po njegovi smrti loti spominskega zapisa o Josipu Brozu tvega, da ga bodo kaj hitro označili (v najboljšem primeru) za jugonostalgika, zna pa biti deležen še mnogo bolj grobih besed. Zanimivo je, da bodo povečini prihajale iz ust tistih, ki so se rodili po njegovi smrti ali pa onih, ki so za časa Tita prav tako veselo kot pionirčki mahali z zastavicami ali celo gradili partijsko kariero. Seveda bodo ti kaj hitro postregli z argumentom, da smo imeli takrat oprane možgane in da nam je vladalo enoumje, a bodimo do sebe vsaj malo iskreni. Trdno sem prepričam, da na mladi um deluje mnogo bolj škodljivo ogled dveh ali treh epizod poljubnega resničnostnega šova, prenosa parlamentarne razprave, par reklamnih blokov TV prodaje ali nekajurno "druženje" na družbenih omrežjih, kot pa leta "indoktrinacije" in usmerjenega izobraževanja. Nekdanje "enoumje" je v dobršni meri že zdavnaj zamenjalo "neumje" in dogodki zadnjih nekaj mesecev to samo še potrjujejo.



Kot mulcu se mi je Tito vedno zdel dokaj "vlki frajer". Imel je krasno uniformo, vozil se je z mercedesom in plul z Galebom, bil je pri angleški kraljici in etiopskem cesarju, Kubanci so mu delali cigare, radi so ga imeli tako v Ameriki kot v Rusiji in bili smo neuvrščeni. In ko je Starega v filmu igral Richard Burton, se je maršal bojda medtem na Brionih zabaval z njegovo Liziko.


Nekaj časa sem si želel postati znanstvenik, da bi izumil tabletko za nesmrtnost. Izdelal bi samo dve. Eno bi dal sebi, drugo pa tovarišu Titu. Zgodovina nas uči, da se mi je ta načrt sfižil.


Častno pionirsko besedo sem dal prvič 29. novembra 1976, kot se spodobi, v belem puliju in temnih hlačah. Spomnim se, da smo po sprejemu med Titove pionirje v šolski kuhinji dobili socialistični hot dog (beri: kuhane hrenovke z gorčico in žemljico) ter kremšnite. Te so se dale z žlico krasno frcati in zaradi kremšnite je mojo novo modro pionirsko čepico ob plastični rdeči zvezdi za vedno krasil tudi bel madež od smetane. V spomin na dan, ko sem dal prvič svojo častno pionirsko besedo.



Eden najpomembnejših dni v letu, vsaj za nas, Titove pionirčke in mladince, je bil 25. maj – praznik z najlepšim imenom na svetu. Dan mladosti. Spet bo kdo rekel, da je bilo to čisto navadno čaščenje kulta osebnosti, a dati mladosti svoj praznik se mi še danes zdi nekaj lepega. In roko na srce, zvečer smo bili vsi pred televizorji in z odprtimi usti spremljali skladnost gibov nastopajočih na stadionu JNA, še posebej so tu izstopali vojaki, in napeto smo opazovali zadnjo nosilko/zadnjega nosilca štafete, če se bo spotaknil(a) na tistih stopnicah, ki so vodile do častne lože. Bo znal(a) brez napake zaželeti vse najboljše maršalu v beli uniformi, ali pa jo/ga bo zlomila trema in pritisk velikega trenutka? Stari pa se je vedno le smejal in bil srečen in "srečni in zdravi od glave do pet" smo bili tudi mi. Ker je bil praznik in ker je praznovala mladost.



V nedeljo, 4. maja 1980, sem bil ob 15.05 v cirkusu na Teznu. Prekinili so predstavo in molče smo zapustili šotor, doma pa nas je s televizijskih ekranov gledal Tomaž Terček in nam z resnim glasom sporočil novico, ki pa smo jo pravzaprav takrat vsi slutili: »Umrl je tovariš Tito.« In bili smo žalostni.


Naslednje dneve smo potem spremljali modri vlak na poslednji poti iz Ljubljane v Beograd, dolge vrste državljanov Jugoslavije pred zvezno skupščino in pogreb v Hiši cvetja. Bili smo ponosni, ker ni manjkal (skoraj) nihče. Prišli so z vzhoda in zahoda, s severa in juga, komunisti, neuvrščeni in kapitalisti, od Brežnjeva, Arafata in Indire Gandhi, pa vse do mame Jimmyja Carterja.


Potem smo nekaj časa peli Računajte na nas in "mi-ti-se-ku-ne-mo", ter "za domovino s Titom naprej" spremenili v "za domovino po Titovi poti naprej". A podobno kot moj načrt s tabletko nesmrtnosti, je tudi stopanje po Titovi poti neslavno propadlo in Stari s tistim svojim »Narodi koji imaju takvu omladinu, ne trebaju se bojati za svoju budućnost!« ne bi mogel udariti bolj mimo.



Vid Kmetič



You might also like

France Gorše: Izidor Cankar

France Gorše: Pia in Pino Mlakar, 1937

Cita Potokar: V taborišču, 1946

Announcement

Announcement