Rimski lapidarij Narodnega muzeja Slovenije

Na ogled je zbirka več kot 200 kamnitih spomenikov z rimskimi latinskimi napisi, polna informacij o spomenikih in rimskem obdobju na slovenskem ozemlju.

Narodni muzej Slovenije ima namreč med svojim drugim gradivom tudi lep lapidarij. Kamniti spomeniki so večinoma iz Emone in Ižanskega kota, vendar tudi s Trojan in iz Zasavja ter z Dolenjske, saj je bil muzej več desetletij edina znanstvena in kulturna ustanova dežele Kranjske. Latinska beseda lapis pomeni kamen, torej je lapidarij prostor, kjer so shranjeni kamniti spomeniki.

Nastanek lapidarija je tesno povezan z zgodovino muzeja, ki je bil ustanovljen leta 1821. Grof Franz Hohenwart je prvo epigrafsko zbirko uredil v licejski stavbi, kjer je bil muzej prvotno nameščen in upravičeno ga lahko štejemo za ustanovitelja muzejskega lapidarija. Ob dograditvi nove muzejske stavbe za časa muzejskega ravnatelja Karla Dežmana so v pritličnih in kletnih hodnikih našli svoje mesto tudi rimski kamniti spomeniki, ki so jih zaradi pomanjkanja prostora neurejeno vzidovali predvsem v stene pritličnega hodnika.

Vsak rimski kamnit spomenik z napisom je ob pomanjkanju sočasnih pisnih virov prvovrsten zgodovinski dokument svojega časa. Iz tega razloga so antični napisi najpomembnejši vir za preučevanje politične, vojaške, socialne in gospodarske zgodovine današnjega slovenskega prostora ter za raziskovanje organizacije rimskega imperija. S pomočjo študija napisov je mogoče npr. ugotavljati migracije v okviru rimskega imperija, rekonstruirati administrativno hierarhijo, sorodstvena razmerja in tako izgrajevati podobo rimske družbe. Številni napisi osvetljujejo kariero posameznih vojaških oseb, senatorjev, državnih in mestnih uradnikov ter neredko omenjajo ali celo podrobno opisujejo dogodke iz rimske zgodovine, o katerih drugi viri molčijo. Na nekaterih napisih so neposredno ali posredno sporočeni točni datumi izgradnje posameznih javnih stavb. Na antičnih napisih je mogoče preučevati osebna imena, pa tudi osebe, ki se za temi imeni skrivajo (to preučuje veda, ki se imenuje prozopografija). Iz napisov črpamo tudi podatke o rimskih vladarjih, o bogovih, napisi nas informirajo tudi o policiji, šolstvu, zdravstvu, o dolžini življenjske dobe, o vzrokih umiranja. Miljniki nas seznanjajo z ustrojem javne cestne mreže, sarkofagi in pepelnice o načinu pokopa v različnih obdobjih. Še bi lahko naštevali.

O zahtevnosti in večplastnosti projekta govorijo naslednja dejstva: ker gre pogosto za fizično zelo težke spomenike, jih je težko premikati in razstavljati. Kamnite spomenike je bilo potrebno izzidati iz sten, pri čemer so bili odkriti nekateri nepoznani okrasni motivi oziroma upodobitve. Spomenike je bilo potrebno očistiti, konservirati, včasih utrditi in sestaviti. Narejene so bile analize kamenin, iz katerih so bili spomeniki izdelani. Vse spomenike je epigrafik nato strokovno izvrednotil, rimske lapidarne napise je transkribiral, datiral, komentiral. V monografski seriji Situla je bil objavljen prvi korpus vseh rimskih kamnitih spomenikov Narodnega muzeja Slovenije, s čemer je bil postavljen standard za nadaljnje objave rimskih spomenikov Slovenije kot pomembnega segmenta premične dediščine rimskega obdobja. Objavljen je bil vodnik po rimskem lapidariju, ki laičnemu obiskovalcu na poljuden način pojasnjuje, kaj nam pripovedujejo ti napisi. Izdali smo vodnik oziroma delovni zvezek za mladino. Ker teksti na spomenikih govorijo o vseh plasteh rimske družbe, so obiskovalcem na voljo elektronske informacije o skorajda vseh segmentih rimskega obdobja na slovenskem ozemlju.

Zahteven projekt odraža naš odnos do kulturne dediščine. To je namreč najpomembnejše poslanstvo nacionalnega muzeja – čuvanje, ohranjanje in predstavljanje premične kulturne dediščine javnosti in jo preko nje izobraževati. Projekt je s prekinitvami resda trajal desetletje, vendar še kako dobro odraža moto cesarja Avgusta iz začetka 1. stoletja po Kr., namreč Festina lente – le počasi, premišljeno, z znanjem in predanostjo je mogoče doseči cilj.

Več kot 200 rimskih kamnitih spomenikov pripoveduje obiskovalcem zgodbe o slovenskem ozemlju v rimskem obdobju od 1. do 4. stoletja v pritličju stavbe in v steklenem paviljonu na vrtu Narodnega muzeja Slovenije.