Slikar, grafik in risar Zoran Mušič (1909–2005) je bil ena od osrednjih osebnosti likovne umetnosti dvajsetega stoletja. Velik del svojega življenja je ustvarjal v tujini in se po drugi svetovni vojni, ko je bil v emigraciji večinoma razpet med Parizom in Benetkami, kot eden redkih Slovencev uveljavil tudi na mednarodnem umetniškem prizorišču.
V svojem življenju se je veliko selil in potoval, kraji, ki jih je na svojih poteh spoznal, pa so pomembno vplivali na njegovo likovno izražanje. Dober primer je potovanje po Toskani, ki je Mušiča navdihnilo za cikel grafik Sienske pokrajine (1950–1953). Med vožnjo z vlakom je svoje prve vtise o toskanski pokrajini zabeležil v hitrih skicah, ki jih je kasneje doma prenesel na papir v obliki grafik, gvašev ali akvarelov. Kot je razvidno iz izrazite stilizacije, ki zaznamuje serijo, mu je bolj kot za dokumentiranje pokrajine šlo za raziskovanje likovnega jezika, v katerem pa se kljub tedaj prevladujočim abstraktnim tokovom ni nikoli odpovedal upodabljanju stvarnega sveta. Kamnite in nerodovitne krajine je opisoval kot »obrane do kosti,« privlačila ga je njihova premočrtnost oziroma »zemljino okostje,« kot ga je imenoval sam. Takšen pogled na pokrajino je razvil že v rani mladosti, ko se je po prvi svetovni vojni vrnil na opustošen Kras. Griči okoli Siene so ga spominjali na trupla – motiv, s katerim se je v svojem povojnem opusu pogosto ukvarjal in ga posebej intenzivno predeloval v ciklu Nismo poslednji, s katerim je podoživel svoje prisilno bivanje v taborišču Dachau. (Sara Hajdinac, v okviru projekta Klik do slik: Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.)
