VELIKA MOČ MALIH PODOB - Ex oriente lux, Rimskodobna svetila in oljenke iz Slovenije

Velika moč malih podob je zaključna beseda soavtorice kataloga dr. Verene Perko, ki je izšel kot gradivo za IV. Mednarodni kongres o svetilih, Mednarodne zveze ILA. Ta je potekal na Ptuju, od 15. do 19. maja 2012. Tukaj objavljamo le del tega izčrpnega zaključka.

Keramične oljenke so se v rimski dobi uveljavile zaradi cenenosti in velike funkcionalnosti. Oljenke so nudile, posebej tiste pečatnega tipa, daleč najboljši izkoristek goriva in so bile v primerjavi s svečami veliko bolj varne. Gorele so na olivno olje, lahko tudi na katerokoli drugo rastlinsko olje ali celo loj. Za razliko od živalskega loja olivno olje pri gorenju ne smrdi in se ne kadi s sajastim čadom kot druga olja rastlinskega izvora, pri izgorevanju pa se celo sprošča prijeten vonj. Olivno olje je imelo za vsa stara sredozemska ljudstva globok simbolni pomen, ki je neločljivo povezan z oljko, v Sredozemlju svetim drevesom. Z rabo oljenk je zelo tesno povezano intenzivno pridelovanje olivnega olja, ki je bilo poleg vinarstva in žitarstva ena temeljnih dejavnosti rimskodobnega kmetijstva in s tem tudi ekonomije (Kehoe 2007, 556). Gojenje oljk je povezano s prodorom Feničanov. V zgodnji rimski dobi je bilo razširjeno že po vsem Sredozemlju. Vendar je oljkarstvo in oljarstvo v Italiji začelo skokovito naraščati šele v zadnjih dveh stoletjih pred Kr. (Mattingly 1996). Pojav je tesno povezan z nastajanjem klasičnih poznorepublikanskih veleposesti s suženjsko delovno silo v Kampaniji, Laciju in Etruriji, kasneje tudi v Španiji in Severni Afriki (Carandini 1999).

Proizvodnja, transport in distribucija olivnega olja in žita so bili neločljivi del državne politike in vir bogastva za tedanjo elito (Morley 2007, 577). Država je za oskrbo vojaških postojank in administrativnih centrov organizirala posebno institucijo, imenovano annona (Lo Cascio 2007, 639). Annona je temeljila na zapletenem državnem sistemu pobiranja dajatev v naravi , organiziranih in iz državne blagajne subvencioniranih najemniških prevozov ter distribuiranja prehrambnih izdelkov v mesta in administrativna središča ter na vojaške postojanke širom celega imperija. S tem sistemom je bila tesno povezana tudi oskrba prostega tržišča, ki je temeljila na tržni ponudbi in povpraševanju ter se je pogosto pridružila državnim transportom velikih količin žita in olja. To je eden od poglavitnih vzrokov, da so ob dobro organizirani agrarni produkciji zrasle poleg nujno potrebnih delavnic transportnega posodja tudi številne delavnice fine keramike in oljenk. Njihov tržni uspeh je bil največkrat neločljivo povezan z rednimi, od države subvencioniranimi prevozi prehrambnih izdelkov po imperiju (Lo Cascio 2007). To je omogočalo transportiranje keramičnih izdelkov, tudi oljenk, v obliki balastne robe na tovornih ladjah po znatno nižjih cenah.

Keramične oljenke so bile, podobno kot vse druge vrste lončarskih izdelkov, poceni blago in vemo, da so jih iz velikih napol industrijskih središč, kot sta bili v severni Italiji Mutina in Akvileja, izvažali na milijone (Di Filippo Balestrazzi 1988). Ocene kažejo, da za njihov prevoz ni potrebno veliko prostora. Tako npr. lahko kar  11.520 kosov oljenk povprečne velikosti zložimo na zgolj dva kvadratna metra prostora.
 
Če sta ceni transporta in izdelka zanemarljivi, to ne velja za porabo olja. Preizkus je pokazal, da je za 134 ur razsvetljave potreben cel liter olja in že preprost izračun pokaže, da bi mesto z 10.000 prebivalci za samo eno uro razsvetljave porabili okoli 27.000 litrov olja. Izračuni pokažejo, da so v Rimu zgodnje cesarske dobe porabili zgolj za osnovno razstvetljavo okoli tri milijone litrov olja v enem letu (Mattingly 1996, 224). Oceniti porabo olja v rimskem cesarstvu je izjemno težko. Kljub vsemu približne ocene porabe obstajajo in se gibljejo okoli 20 do 50 litrov na leto na prebivalca (Mattingly 1996, 239). Vprašati se je torej treba, kaj neki je botrovalo tej gigantski porabi olivnega olja, ki jo je imperialna politična ekonomija tako očitno podpirala in k čemur je znatno pripomogla tudi razsvetljava. Raziskave kažejo, da gre prej kot za realne potrebe za umetno ustvarjanje tržišča in potrebe, ki podpirajo identiteto ter procese romanizacije – čemur moramo prišteti tudi masovno rabo oljenk. Ni mogoče prezreti, da množična produkcija oljenk, izdelanih v kalupu, sovpada z zgodnjeimperialno dobo. Ta tehnična rešitev ponuja prostor za okras in omogoča izdelavo na deset tisoče popolnoma enakih izdelkov.

Z izumom oljenk pečatnega tipa v drugi polovici 1. in v 2. stoletju pa proizvodnja reliefno okrašenih oljenk kmalu zamre. Masovne proizvodnje oljenk in velike potrošnje olja ter drugih izdelkov rimskih produkcijskih središč ne moremo pripisati zgolj zakonom tržnega povpraševanja in ponudbe. Treba jih je razumeti kot pomembne instrument romanizacije, kot vidne, zunanje znake romanitas. Kot znamenje kulturne identitete politične in vojaške elite, v kontekstu jezika moči (Zanker 1990)...