Kako pripraviti obiskovalce na ogled kulturne ustanove

Vzgojno-izobraževalne institucije v svoje učne procese že vrsto let vključujejo programe kulturnih ustanov, ki bogatijo in nadgrajujejo učne programe ter ponujajo inovativne pristope k usvajanju novega znanja. Na drugi strani muzeji in galerije posodabljajo in širijo ponudbo pedagoških in andragoških dejavnosti, s katerimi množijo znanje o naši skupni dediščini ter pomembno prispevajo h kulturni vzgoji naroda. O pomembnosti partnerstev med vzgojno-izobraževalnimi in kulturnimi ustanovami je že ob koncu 19. stoletja razmišljal filozof in pedagog John Dewey. Deweyju se je zdelo medinstitucionalno sodelovanje temeljno za relevantno, z življenjem, ne samo s poklicem povezano učenje. V svojem delu Šola in družba je razpravljal o neločljivi povezanosti edukacije in širšega družbenega konteksta.

Povezovanje

Spremembe družbenega življenja terjajo tudi preoblikovanje učnih procesov. Tiste prilagoditve našega šolskega sistema, ki se velikokrat zdijo le spremembe podrobnosti, zgolj izboljšave znotraj šolskega mehanizma, so v resnici znaki in dokazi razvoja. K razvoju edukacije in s tem družbe kulturno-umetnostna vzgoja tako prispeva pomemben delež. V Nacionalnih smernicah za kulturno-umetnostno vzgojo v vzgoji in izobraževanju beremo, da je eno izmed načel, ki zagotavljajo kakovost kulturno-umetnostne vzgoje, tudi načelo partnerstva.

“Poudarjanje pomena partnerskega povezovanja in sodelovanja različnih subjektov na posameznih ravneh družbe: povezovanje na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, na ravni vrtca, šol in kulturnih ustanov, med strokovnimi delavci v vzgoji in izobraževanju, med umetniki oziroma delavci kulturnih ustanov ter med vzgojno-izobraževalnimi ustanovami in družinami.”

Pomanjkanje ustreznih navodil, na kakšen način otroke pripraviti na obisk v muzeju oz. v drugih kulturnih ustanovah

Ponudb za različne vrste sodelovanja med vzgojno-izobraževalnimi in kulturnimi ustanovami je veliko. Pedagoški delavci se pogosto znajdejo v precepu med kvaliteto ter cenovno, krajevno in časovno dostopnostjo kulturnih programov. Kulturne ustanove na svojih spletnih straneh, v rednih publikacijah o pedagoških programih ter na vsakoletnih prireditvah, kot je npr. Kulturni bazar, predstavljajo ter oglašujejo svojo ponudbo.

Na pomanjkanje konkretnih navodil pedagoškim delavcem, kako umestiti določen program v učni proces, na kakšen način otroke pripraviti na obisk v muzeju (oz. v drugih kulturnih ustanovah) ter kako na novo pridobljena spoznanja vključiti v nadaljnje delo, je opozorila že muzejska pedagoginja dr. Staša Tome v članku Povezovanje muzejskih programov z učnimi načrti. Primeri iz dolgoletne prakse so pokazali na neozaveščenost nekaterih učiteljev, kako pripraviti učence in ne nazadnje tudi sebe na obisk v muzeju/galeriji: nepoznavanje vsebin izbranega kulturnega programa, neaktivnost ali pretirano vključevanje v razlage kustosa pedagoga, nepoznavanje specifik muzejske pedagogike, ki so drugačne od šolske pedagogike.

Podobna opažanja lahko zasledimo v prispevku predavateljice Muzejske pedagogike dr. Metode Kemperl, Izobraževalni turizem – priprava učitelja na obisk umetnostnega muzeja v okviru šolske ekskurzije:

“V slovenskih šolah (pa tudi muzejih) primanjkuje ustreznih didaktičnih gradiv, ki bi učiteljem pomagala pripraviti učence na obisk umetnostnega muzeja – ogledovanje eksponatov in doživljanje, razumevanje umetnin.”

Podobno trditev bi lahko razširili tudi na druge kulturne ustanove.

Učitelj ali muzejski pedagog?

Pogosto prihaja do nejasnosti, kakšno vlogo ima učitelj kot spremljevalec šolske skupine in kakšno muzejski pedagog. Vlogo učitelja in muzejskega pedagoga pri obisku šolske skupine v muzeju je opredelila tudi muzejska pedagoginja Renata Čeh. Učitelj svojo bistveno nalogo opravi pred prihodom v muzej, ko učence opremi z naslednjimi podatki: “Kam gremo? Kaj si bomo ogledali in kaj bomo počeli? Kako se obnašamo v muzeju?” Med samim ogledom muzeja je učiteljeva skrb zlasti ohranjanje discipline, naloga muzejskega pedagoga pa predstavitev vsebine, animiranje in spodbujanje otrok za aktivno vključevanje v izvedbo programa.

“Če učitelj mladim predhodno opiše dogodek v pozitivni luči, če jih opozori na zanimivosti in posebnosti, če jim obisk osmisli in jih zanj navduši, pridejo v novo okolje s pričakovanji in željo po novih doživetjih in spoznanjih, laže razumejo dogajanje, se ne dolgočasijo, zato je tudi manj težav z neprimernim vedenjem.”

Ko se učitelj s svojim razredom vrne v vsakdanjo učno situacijo, je na mestu temeljito ter otrokom in vsebini primerno vrednotenje. Otroci tako dobijo možnost ponovnega razmisleka o vsebini, podoživljanja občutkov, umeščanja muzejske izkušnje v nadaljnje delo ter trajnejšega pomnjenja na novo pridobljenih spoznanj.

Raziskava

Pri pregledu muzejskih katalogov, brošur in spletnih strani, ki ponujajo pedagoške programe, v večini primerov najdemo natančne opise programov, priporočeno starost udeležencev ter trajanje programa. Navodila oziroma priporočila, kako naj poteka primarna priprava na obisk muzeja, pa so prej redkost kot pravilo. Pedagoginja Meta Koželj je v raziskavi, ki jo je izvedla v Slovenskem šolskem muzeju, spremljevalce šolskih skupin (osnovnošolske učitelje 4. in 5. razreda) med drugim v anketnem vprašalniku povprašala tudi o pomembnosti ter načinu primarne priprave učencev na obisk v muzeju. Večina anketirancev (pribl. 60 odstotkov) je odgovorila, da se jim zdi priprava zelo pomembna, našli pa so se tudi učitelji, ki so menili, da je primarna priprava popolnoma nepomembna (pribl. 2 odstotka). Drugi so odgovorili s srednjimi možnostmi niti pomembno niti nepomembno ali z odgovorom pomembno.

Načini, kako učitelji učence pripravljajo na obisk v muzeju, so dokaj raznoliki. Za veliko večino (85 odstotkov) primerna priprava pomeni seznanitev učencev s pravili obnašanja v muzeju. Če se vrnemo k Čehovi, je pravila obnašanja strnila tako: ”Razstavljenih predmetov se ne dotikamo, upoštevamo druge obiskovalce in jih ne motimo, se ne prerivamo, ne divjamo, ne tekamo, ne kričimo, ne razgrajamo, zbrano poslušamo razlago, dosledno upoštevamo navodila, vprašamo, če nas kaj zanima, sodelujemo v pogovoru, ko smo povabljeni.” Pri formulaciji pravil obnašanja v muzeju je treba upoštevati specifike muzeja ter posameznih razstav oziroma pedagoških programov. Osnova vseh pravil pa je medsebojno spoštovanje ter spoštljiv odnos do dediščine.

(Ne)priprava na učne ure naših babic in dedkov v Slovenskem šolskem muzeju

Pri pripravah šolskih skupin na obisk v muzeju učitelji pogosto razlagajo, kako bo potekal obisk v muzeju, kaj lahko pričakujejo. Dobra polovica anketirancev učence tudi seznani z vsebino – pri pouku se pogovarjajo o šoli nekoč. Tako obisk v Slovenskem šolskem muzeju umestijo v sam učni proces in ga povežejo tudi z vsebinami v učnem načrtu. Najbolj inovativni učitelji so navedli izvirne načine primarnih priprav, kot na primer: otroci izvedejo intervju s starejšimi o šoli nekoč, v šoli priredijo razstavo z učnimi predmeti, ki jih prinesejo otroci v šolo itd.

V Slovenskem šolskem muzeju zagovarjamo, da sta primarna in sekundarna priprava otrok na obisk pri nas bistvenega pomena. Obiski šolskih skupin so navadno sestavljeni iz ogleda stalne razstave, kjer učenci dobijo pregled razvoja šolstva od prazgodovine pa do danes ter iz Učne ure naših babic in dedkov.

“Stare učne ure predstavljajo poseben izkustveni dogodek iz zgodovine šolstva, kjer gre za preplet spontanega učenja in zabave.”

Obiskovalci se na učnih urah prelevijo v učence iz starih časov, naši izvajalci učnih ur pa prav tako odigrajo svojo vlogo gospodične učiteljice oziroma gospoda učenika iz preteklosti. “To izjemno doživetje, ki ga ponujamo v Slovenskem šolskem muzeju, je zares uspešno in nepozabno, če so obiskovalci nanj tudi ustrezno pripravljeni. To je posebej pomembno pri šolskih skupinah iz prve triade osnovnošolskega izobraževanja” (Napotki ob prijavi … spletna stran SŠM). Učitelji v muzej na učno uro večkrat pripeljejo nepripravljene učence, ki niso seznanjeni s programom, ki jih čaka. Nepripravljenost opravičujejo z dejstvom, da so učencem želeli pripraviti presenečenje, da jim niso želeli že vnaprej izdati vsebine in podobno ter da bodo predstavitev programa opravili kustosi v muzeju, a to je že sekundarna priprava.

Otroke je nujno treba pripraviti na staro učno uro, ne pa jih zastrašiti

Izkušnje nas učijo, da je primerna priprava na Učno uro naših babic in dedkov nujna, saj morajo otroci dobro razumeti, da gre za živo igro zgodovine, kjer bodo aktivno sodelovali z vlogo učencev iz preteklosti. Postanejo del gledališča, kjer vsak razred na svoj način sooblikuje scenarij posamezne učne ure. Pogosto pa problemu pri izvajanju programa ne botruje pomanjkljiva priprava, marveč tudi neprimerna priprava. Nekateri učitelji čutijo potrebo, da otroke na poti v muzej strašijo, čemu bodo priče v naslednjih urah, drugi jih zastrašujejo, da bi poudarili razliko med nekdanjim strogim učiteljskim pristopom do otrok in današnjim ohlapnim, ko je učiteljem odvzeta pravica do vsakršnega fizičnega disciplinskega posega, spet tretji pa strašijo s strogostjo (večinoma na nezavedni ravni), da bi ob tem njihova lastna vloga učitelja v očeh otrok svetleje zasijala.

Učitelji, ki – nenamerno in ne zavedajoč se škode – ustvarjajo neprimerno pripravo, gredo tudi tako daleč, da v muzeju poiščejo izvajalca učnih ur ter ga spodbujajo k še večji strogosti, včasih celo omenijo učenca, za katerega želijo, da je deležen posebnega tretmaja. Ob neprimerni pripravi pa je zlasti pri manjših otrocih pogosto prisoten močan strah, ki otroka hromi in mu onemogoča prijetno izkušnjo, včasih celo ustvari travmo.

Da starši ne bodo jezni, je muzej pripravil navodilo, kako naj učitelji pripravijo otroke

Po izvedbi programa, ki ga je uvedla neprimerna priprava in so otroci med izvedbo od strahu iz stiske jokali, se včasih zgodi, da se na muzej obrnejo upravičeno jezni starši. Zaradi tovrstnih dogodkov smo v muzeju pripravili izjavo za učitelje, s čimer prevzemajo odgovornost za posledice obiska, obenem pa pripravili nekaj smernic, ki jim pomagajo k boljši primarni pripravi.

Na izjavi spremljevalcev šolske skupine, ki jo učitelji prejmejo že predhodno po e-pošti, ob prihodu v muzej pa še v fizični obliki, je zapisano:

»S svojim podpisom zagotavljam, da sem učenke in učence na obisk muzeja (zlasti na »Učno uro naših babic in dedkov«) primerno pripravil ter jih seznanil:

– da je učna ura muzejsko doživetje pouka izpred sedemdeset, sto, sto petdeset oz. dvesto let;

– da gre za igro, pri kateri veljajo takratne stroge vzgojne metode (klečanje na koruzi, grožnja z leskovo palico, nošnja lesenega osla);

– da so vsi obiskovalci (tudi spremljevalci skupine) v razredu učenci in skupaj z gospodično učiteljico oz. gospodom učenikom poskušajo ustvariti vzdušje stare šole;

– če pride pri pouku do nediscipline, motenj ali izgredov učencev, lahko gospodična učiteljica oz. gospod učenik ukrepa po starih metodah in učenca pošlje iz razreda ali prekine učno uro; enako velja za vodstva po razstavi;

– med učno uro fotografiranje ali snemanje ni dovoljeno, lahko pa fotografirate na začetku in koncu učne ure (v primeru objave je treba navesti vir).

Če je muzejski program učne ure za katerega od učencev ali spremljevalcev skupine nesprejemljiv, se ga lahko opraviči udeležbe na izbrani učni uri. O tem in drugih posebnostih skupine bom pravočasno (pred začetkom programa) obvestil muzejskega delavca.«

Zaključek

Ugotavljamo, da kljub navodilom še vedno nekatere šolske skupine prihajajo v muzej neustrezno pripravljene. Večkrat opažamo, da samo sekundarna priprava kljub trudu muzejskih pedagogov žal ni dovolj. Muzejski tiski in spletne strani posvečajo vsebinski pripravi premalo pozornosti, opozarja se le na ustrezno vedenje v muzeju. Glede na zgoraj ugotovljeno dejstvo, da tudi večina muzejskih obiskovalcev ocenjuje primarno pripravo kot zelo pomembno, bi bilo smiselno predhodno najavljene skupine obiskovalcev o pomembnosti primarne priprave na muzejski program obveščati vnaprej, saj bo od te priprave odvisna posameznikova osebna izkušnja z obiskom kulturne ustanove.

Članek je bil objavljen v Šolski kroniki, Zborniku za zgodovino šolstva in vzgoje, Reviji Slovenskega šolskega muzeja, 2020/3

Viri in literatura

Viri:

Izjava spremljevalca šolske skupine (interni dokument SŠM)

Pedagoški programi v šolskem letu 2019/20, Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 2019

Spletna stran Slovenskega šolskega muzeja, Napotki ob prijavi …

Literatura:

Čeh, Renata: Vloga učitelja in muzejskega pedagoga pri vzpostavljanju in ohranjanju discipline v muzeju, Šola in muzeji, 1. Nacionalni strokovni posvet namenjen teoriji in praksi muzejske pedagogike (ur. Štefan Krapše), Nova Gorica 2017

Dewey, John: Šola in družba, Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2012

Kemperl, Metoda, Bračun Sova, Rajka: Muzej – pomemben partner v šolskem sistemu, Argo, 57, 2014, št. 2

Kemperl, Metoda, Bračun Sova, Rajka, Unetič Ines: Predgovor, Izobraževalni turizem – priprava učitelja na obisk umetnostnega muzeja v okviru šolske ekskurzije, Ljubljana 2017

Koželj, Meta: Vloga Slovenskega šolskega muzeja pri spoznavanju zgodovine šolstva v četrtem in petem razredu osnovne šole, Magistrsko delo, Ljubljana: Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani, 2019

Nataša Bucik et al. ur.: Kulturno-umetnostna vzgoja, priročnik s primeri dobre prakse iz vrtcev, osnovnih in srednjih šol, Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport in Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2011

Tavčar, Lidija: Boj na treh toriščih, Šolsko polje, 26, 2015, št. 5/6

Tome, Staša: Povezovanje muzejskih programov z učnimi načrti, Šola in muzeji, 1. nacionalni strokovni posvet, namenjen teoriji in praksi muzejske pedagogike (ur. Štefan Krapše), Nova Gorica 2017

https://www.casnik.si/kako-pripraviti-obiskovalce-na-ogled-kulturne-ustanove/