Dragi Martin (Uroš Dokl)

Dragi Martin,
Poletje je v muzeju. Hodniki so tišji, razstave se zdi, da počivajo, sodelavci hodijo po hodnikih mirneje, njihovi koraki so skoraj neslišni. Opazujem, kako spokojno diha hiša. Vsak dela svoje, nekje na pol v tišini. Paše nam delavno zatišje. V miru razmišljamo in tuhtamo o novih podvigih. Še Zlatko, naš hišnik, neutrudljivi steber vsem nam, ki si z idejami kreiramo vsebino muzeja, hodi. To je novo. Po navadi teče.
Zunaj julijska pripekajoča vročina, za razbeljenimi stenami Scherbaumove vile pa hlad in zgodbe naše preteklosti. Zgodovina pač med počitnicami ne počiva. Sleherni trenutek je tukaj in šepeta svoj dolg , da ne bi pozabili. Da ne bi ponovno zdrsnili in doživljali Deja vu pekla. Stojim pred vitrino razstave PST!, ki se me izmed vseh v muzeju najbolj dotakne. Težko rečem, da mi je najljubša. Pravzaprav bi bil raje, da je sploh ne bi bilo. V njej vidim kopijo ključa moškega oddelka mariborskih zaporov, ki si ga je dala mimo vseh svojih nadrejenih narediti Mici Štamparjeva. V tvojem času je bila paznica v prav tistem mariborskem zaporu, kjer si dočakal svoj konec. Berem, da je kljub nemški uniformi, ki jo je nosila, tvegala svoje življenje in pomagala zaprtim Mariborčanom in Mariborčankam ohranjati stik z najbližjimi v zadnjih dneh preden so uzrli cevi strelskega voda. Nekoliko višje je torbica mlade Mariborčanke, upornice Slave Klavore. Nadstropje nižje je njena fotografija, na kateri nas počasti s širokim nasmehom. Tako simpatična je. Morda si jo poznal. Mici jo je. Pospremila jo je še zadnjič iz celice na dvorišče istega zapora, kjer je obležala ustreljena kot talka dobra dva meseca pred teboj. Nekje sem prebral, da je mlada Slava premogla toliko poguma, da je odklonila prevezo čez oči, ko je stala pred strelskim vodom. V rožnatem krilu, z rokami v žepih, je zrla v oči svojim krvnikom. In tam, nekoliko nižje je tvoje pismo spoštovani Martin. Kako simbolično. Na robec si ga spisal. V slovo svojim. Med počitnicami tvoje vrstice nič manj ne zadenejo kot med letom. Brezčasno je slovo človeka. Zmeraj se te dotakne. Včasih razmišljam… kaj če bi nekega dne v tem muzeju bile zapisane moje poslednje misli, namenjene ljubljenim. Kako bi si želel, da se jih bere? Počasi, hitro, strumno in ponosno ali tišje, skoraj zamolklo, kot da jih želim pozabiti? Ne vem. Zares včasih ne vem.
Dragi Martin, ali ti delam krivico ko oberem tvoje pismo v tišini, ki ti jo naklonijo mladi, ki se vstavijo ob tvojem robcu? Morda bi bilo bolje, da ga prebere vsak, ki to želi sam pri sebi. Ne vem. Ampak zdi se mi, da ga moram kdaj pa kdaj počastiti z glasnim branjem. Veš Martin, časi so danes drugačni. Po svoje pa je marsikaj ostalo povsem enako. Hitimo. Eden izmed absurdov današnjega časa je ta, da predvsem bolj hitimo in veliko več zamujamo. Zamujamo majhne velike trenutke, ker se nam tako prekleto mudi. Ljudje so tudi po tej tvoji vojni, ki ti je vzela premnoga jutra, ostali isti. Puške niso utihnile. Bombe niso prenehale deževati. Odkar si obmolknil za zidovi Mariborskega zapora tistega novembra 1941, so vojne na sporedu vsak dan. Sedaj pred strelski vod postavljajo trpeče duše nekje v Siriji, Iraku, Somaliji, Sudanu, Afganistanu, Nigeriji, Mehiki, Maliju in še bi lahko našteval. Otroci poprijemajo za orožje. Streljajo. Svet je bolj prestrašen kot kadarkoli prej. Ničesar se nismo naučili. Še zmeraj ne sprejemamo drugačnega. Raje zapiramo vrata in svobodo omejujemo. Sebi in drugim. Vidiš, še en absurd nove dobe. Svobodni smo le, če poznamo svoje meje. Vojna ni rešila ničesar. Po vojni je Maribor, v katerem si v svojem stanovanju imel postojanko osvobodilnega gibanja, postal del nove države. Jugoslavija so ji rekli. Tudi ta je leta 1991 razpadla in klavrno zaključila idejo bratstva s krvavo vojno. Več let morije, genocida in etničnih čistk je prav po tvoji vojni ponovno zjedkalo idejo miru. Tudi nova država, ki pestuje zanamce tvoje generacije, je doživela vojni veter, ki je sunkovito butnil ob trdožive Slovence. Ampak smo se uprli. To nam gre. Radi se upiramo. Včasih upravičeno, skoraj vedno nepremišljeno in prenagljeno, a vendar se. Cankarjevsko si pišemo sodbo sami.
Dobra dva tedna je mimo, odkar sem zadnjič pospremil skupino dijakov skozi muzej in zaključil šolsko leto. V nestrpnem pričakovanju jeseni in novih vpisov v knjigo naše Silve, ki nam pridno beleži urnik za naslednje leto. Zanima me kaj bo polno, izpopolnjujoče, inovativno in vsekakor naporno leto, ki je za nami prineslo v jeseni. Jesen pokaže kako uspešni smo bili čez leto. Takrat se vse povrne. Stari obiskovalci se vrnejo k preverjenemu, novi sledijo odmevom, ki so ostali po uspešnem letu. Zmeraj so jim muzejska vrata odprta in zmeraj smo pripravljeni na nove predloge, izzive, ideje in vizije. Če lahko muzealci pristopimo in ponudimo roko, da sklenemo krog zavezništva v ideji, da skupaj vzgajamo našo mladino v bolj strpne, učene, razgledane in radovedne Slovence, smo na pravi poti, da zremo v prihodnost z optimizmom.
In tvoje pismo pomaga. Veliko leto je za nami. Ponosen sem nanj. Ponosen sem na svoje sodelavce. Trdo so garali. Zato jim ni za zameriti lahkotnejših korakov. Veliko obiskovalcev ne pomeni samo veliko dela za kustosa pedagoga. Tako se namreč imenuje moje delovno mesto tukaj v muzeju. Muzej narodne osvoboditve je njegovo ime. Polne obiskane razstave vplivajo prav na vse zaposlene v muzeju. In brez njih bi ideje ostale prazne. Tako pa so zaživele. Še kako. Brez njih ne bi mogel uresničiti novega programa Muzej za mir, na katerega smo še posebej ponosni. Ko sem ga snoval, sem navdih jemal v tvojih vrsticah. Ja prav tistih, ki si nam jih zapustil na robcu. Cilj programa je opozoriti na nasilje, ki prežema ta naš svet, ki zavit v debel plašč kratenih človekovih pravic, slednje vse bolj sprejema kot nekaj vsakdanjega. Slednje bi moralo voditi muzej h kreiranju odzivov in idej, kako zamejiti posledice vseh oblik nasilja in nestrpnosti. Samo tvoje vrstice bi preprosto morale biti dovolj, da smo bolj strpni in čuteči. Pa niso Martin. Žal niso.

Želimo si, da bi generacije Slovencev spisale uspešne zgodbe. Zgodbe miru, uspeha, sprave in ljubezni. Naš muzej je poln predmetov, ki opominjajo na žalostne usode najinega naroda. Obiskovalcem skušamo ponuditi kar največ. Tudi tvoje zadnje besede spoštovani Martin. Vse v upanju, da nam ne bo treba še enkrat doživeti usode tebe in tvojih sotrpinov. Raje bi usodo miru.

V miru,

Uroš
Kustos pedagog
Muzej narodne osvoboditve Maribor