Pokrajina, ki je zaznamovana s težkim delom človeškom rok, je prazna, tiha, kot otrpla v ne povsem določljivem delu dneva. Moška postava v beli srajci bi bila lahko tudi samo bela barvna lisa, saj z ničemer ne "vznemirja" miru pokrajine, ki v temnih sencah leži pod oblačnim nebom. nizek horizont, temni obrisi dreves in nebo, na katerem kraljujejo mogočni "constablovski" oblaki, so se zlili v celoto. Naslikana je pokrajina Vrečičeve umetniške eksistence. le skozi upodabljanje te pokrajine, ki je zemeljska in težka, živi Vrečičeva umetnodt. vsakršna prilika o dobrem in zlem je postala nepotrebna. Samozavest narave in iskanje večnega popotnika nista več v romantičnem razmerju, ki ga določa mogočna, z Bogom osmišljena narava, temveč eksistirata vedno bolj drug ob drugem kot podoba in njen občudovalec. (Meta Gabršek Prosenc v: Ludvik Vrečič 1900 - 1945, Murska Sobota, Pomurska založba, 2000, str. 17)