»Na desni ga, na levi ni – pred nami svetli cilj leži«

Razstava prikazuje predvsem boj za slovensko severno mejo na Štajerskem in vzhodnem Koroškem, na ozemlju, ki je bilo konec leta 1918 v Štajerskem obmejnem poveljstvu.

Atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda 28. junija 1914 v Sarajevu je bil povod za začetek prve svetovne vojne. Z vojno so se razmere v državi poslabšale. Splošno pomanjkanje je država urejala z uvedbo tedenskih nakaznic za osnovna živila, kurjavo, čistila in podobno. Vojni obvezniki so morali v vojsko. Uvedba izjemnih zakonov je omejila politično življenje in državljanske pravice. Zaostrili so se odnosi med Nemci in Slovenci. Dogajali so se fizični napadi, hišne preiskave, ovaduštva in aretacije Slovencev, predvsem duhovnikov in učiteljev. Vladna in vojaška komisija, ki sta v letih 1917 in 1918 preverjali utemeljenost pritožb in interpelacij slovenskih poslancev v dunajski poslanski zbornici, sta ugotovili, da za preganjanje Slovencev ni bilo pravih razlogov.

Slovenski, hrvaški in srbski poslanci so 30. maja 1917 z Majniško deklaracijo v dunajski poslanski zbornici zahtevali ustanovitev samostojne države, pod habsburško dinastijo. Poslanska izjava je izzvala močno deklaracijsko gibanje (zbiranje podpisov za izjavo, množična zborovanja…). Nemci so proti deklaraciji protestirali, prirejali svoja ljudska zborovanja (Volkstage) in 25. maja 1918 organizirali sprejem pri cesarju Karlu. Cesar jim je zagotovil, da slovenske dežele ne bodo vključene v jugoslovansko državo.

Neposredne priprave za prevrat so se začele z ustanovitvijo Narodnega sveta za slovenske dežele in Istro 16. avgusta 1918 v Ljubljani. Za Maribor je bila pomembna ustanovitev Narodnega sveta za Štajersko 26. septembra 1918. Za predsednika je bil izbran dr. Karel Verstovšek, za podpredsednika pa dr. Franjo Rosina. V Zagrebu je bil 5. ali 6. oktobra ustanovljen Narodni svet (Narodno vijeće) Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (Države SHS). Za predsednika je bil imenovan dr. Anton Korošec. V Zagrebu in Ljubljani je bila 29. oktobra 1918 razglašena ustanovitev Države SHS, pod vodstvom Narodnega vijeća v Zagrebu, za slovenski del države je bila 31. oktobra 1918 ustanovljena Narodna vlada SHS v Ljubljani. Njen predsednik je bil Josip vitez Pogačnik.

Prvega novembra 1918. je Narodni svet prevzel okrajna glavarstva na slovenskem Štajerskem, major Rudolf Maister pa je odstavil mariborskega vojaškega poveljnika in prevzel vojaško oblast v Mariboru in na slovenskem Štajerskem. Narodni svet mu je podelil generalski čin. General Maister je takoj odslovil tuje vojake in ustanovil slovensko vojsko. Postavljeni so bili prvi temelji za slovenski Maribor. Mestna občina je še bila v nemških rokah. Svet Mestne občine Maribor je 30. oktobra 1918 sprejel sklep, da je Maribor s širšim zaledjem sestavni del nove države Nemške Avstrije. S soglasjem Narodnega sveta in generala Maistra je Mestna občina 3. novembra 1918 ustanovila varnostno stražo (Schutzwehr – Zelena garda). Mariborski občinski svet je 12. novembra na razširjeni seji proslavil ustanovitev Republike Nemške Avstrije in ponovno sprejel sklep, da je Maribor njen sestavni del. Povezal se je s socialnimi demokrati in v razširjeni občinski svet vključil deset njihovih članov. S tem se je mariborsko socialnodemokratsko delavstvo odločno opredelilo za Nemško Avstrijo.

General Maister se je zavedal, da mora okrepiti svojo slovensko vojsko, če hoče obraniti Maribor. Odločil se je za mobilizacijo. Zbralo se je toliko slovenskih vojakov, da je bil 21. novembra 1918 ustanovljen Mariborski pešpolk. Že 23. novembra 1918 je general Maister s skrbno premišljeno akcijo razorožil Schutzwehr. S tem so se Slovenci v Mariboru toliko okrepili, da so lahko prevzeli sodišče, pošto, železnico, nekatere šole, orožništvo in 2. januarja 1919 še mestno upravo. Prišlo je do velike stavke nemških uradnikov in delavcev, ki je trajala od 29. novembra do 14. decembra 1918. Konec novembra in v začetku decembra je slovenska vojska brez večjega odpora zasedla kraje ob narodnostni meji od Radgone do Velikovca, nato pa začela prodirati proti Celovcu. Po porazih pri Grabštanju, 15. decembra 1918, in v Labotski dolini je slovenski vojski severno od Drave uspelo obraniti le velikovško mostišče.

Država Slovencev, Hrvatov in Srbov se je 1. decembra 1918 združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Združitev so v Mariboru proslavili 15. decembra 1918.

Dne 27. januarja 1918 so Nemci organizirali velike demonstracije, da bi dokazali ameriški delegaciji, ki jo je vodil podpolkovnik Sherman Miles, da je Maribor nemško mesto. Demonstracije so se končale z neredi in s streljanjem na Glavnem trgu. Ubitih je bilo devet demonstrantov.

Ob narodnostni meji so bili spopadi v Lučanah 14. januarja 1919, pri Radgoni v začetku februarja 1919 in pri Soboti 12. marca 1919. Po spopadih pri Radgoni so bila v Mariboru pogajanja med graško in ljubljansko deželno vlado. 13. februarja 1919 je bila podpisana Mariborska pogodba, ki je določala razmejitveno črto, veljavno do podpisa mirovne pogodbe. Mirovna konferenca v Parizu je to črto z majhnimi spremembami potrdila za državno mejo.

Na mirovni konferenci v Parizu je o mejah odločal Vrhovni svet, ki so ga sestavljali najvišji predstavniki Združenih držav Amerike, Francije, Velike Britanije, Italije in Japonske. Delegacijo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev so sestavljali Nikola Pašić, dr. Ante Trumbić, dr. Milenko Vesnić in Ivan Žolger. Formalno je bila to delegacija Srbije. Na štajerskem mejnem odseku je sprva kazalo, da bo Kraljevina SHS dobila vse ozemlje, ki ga je zasedla Maistrova vojska. Toda avstrijska delegacija je s pomočjo italijanske prepričala Vrhovni svet, da je 25. avgusta 1919 določil plebiscit tudi na štajerskem mejnem odseku, in to v mejah, ki jih je predlagala Avstrija. Delegacija Kraljevine SHS je s podporo francoske delegacije uspela prepričati Vrhovni svet, da je 29. avgusta dokončno odklonil plebiscit in sporno ozemlje dodelil Kraljevini SHS, le Radgono je dobila Avstrija. Mirovna pogodba z Avstrijo je bila podpisana 10. septembra 1919 v Saint – Germainu.