Vladimir Simončič Vlastja velja za mojstra gledališke fotografije; za slovensko gledališko zgodovino je izjemno pomemben, saj prav s pomočjo njegovih fotografij lahko vsaj delno rekonstruiramo in si ustvarimo vtis o umetniški dovršenosti številnih uprizoritev iz obdobja med leti 1946 in 1989.

Po podatkih, objavljenih še v času njegovega življenja, je v štiridesetih letih ustvaril 54.500 gledaliških posnetkov, na katerih je posnel in za poznejši čas neminljivo ujel 774 uprizoritev. Svojo gledališko zapuščino je v letih 1969 in 1970 ter kasneje podaril Slovenskemu gledališkemu muzeju (današnjemu Slovenskemu gledališkemu inštitutu, krajše SLOGI). Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej ob fotografijah uprizoritev hrani tudi Simončičeve posnetke drugih dogodkov, povezanih z gledališčem, kot so odprtja gledaliških razstav, odkritja kipov gledaliških umetnikov, posnetke s pogrebov posameznih igralcev in njihove posmrtne maske, prenove posameznih gledaliških hiš … Fotografiral je tudi gledališke stavbe ter zasnoval portretne fotografije igralcev, tako v vlogah, ki so jih interpretirali, kot iz zasebnega življenja.

Slovenski gledališki in filmski muzej se mu je leta 1992 poklonil z razstavo Slovensko gledališče skozi objektiv mojstra Vlastje Simončiča; pripravila jo je mag. Francka Slivnik v sodelovanju s fotografom, video dokument je naredil Janez Meglič.

Vladimir Simončič se je med leti 1946 in 1956 preživljal kot fotoreporter Največ fotoreportaž je objavil v reviji Tovariš, številne so izšle tudi v Tedenski tribuni, Naši ženi, Kmečki ženi idr.
Zanimivo je, da se je Simončič že v svoji prvi fotoreportaži – izšla je oktobra 1946 v 7. številki Tovariša – posvetil prav gledališki dejavnosti: predstavil je amatersko gledališko skupino Četrtnega ljudskega odbora Moste, ki je uprizorila Borove Raztrgance. V fotoreportažo je vključil fotografiji iz predstave oziroma z vaje ter posamezne amaterske igralce – vsakega je predstavil z dvema fotografijama, z eno v vlogi in z drugo iz zasebnega življenja oziroma iz poklica, ki ga je ta opravljal.  Fotografije je že takrat podpisal s svojim psevdonimom oziroma vzdevkom  »Foto: Vlastja« (mimogrede, njegova mama ga je sestavila iz imen svojih treh sinov – Vladimir, Stane, Joža).

V naslednjih letih je v Tovarišu objavil še več fotoreportaž o gledališču, med njimi so Ljubljanska drama je uprizorila Veliko potovanje (1947); Za kulisami ljubljanske Drame: prizori z vaj za otvoritveno predstavo nove sezone, Levstik-Kreftovega »Tugomera« (1947); Pot do zločina: s krstne predstave drame M. Kranjca v ljubljanski Drami (1947); Tartuffe (fotoreportaža s predstave Tartuffe v ljubljanski Drami; 1947); Za kulisami Narodnega gledališča v Ljubljani (fotoreportaža o obisku v ljubljanski Drami in Operi, zakulisje; 1948).

Vlastja Simončič je leta 1994 na vprašanje Brede Kolar Sluga, zakaj prav gledališče, odgovoril: »/…/ Gledališče mi je bilo vedno všeč. Zame je bilo delo v gledališču lepa simpatična oaza. Gledališče je bila moja ljubezen. S tamkajšnjim delom nikoli nisem imel nobenega problema. Tam sem bil član kolektiva. To so bili dragoceni stiki s kreatorji … Jaz sem v gledališču, vsaj ob generalkah, imel vtis fair playa, z nekaterimi igralci pa sem bil tudi zelo dober prijatelj. Moje delo je bilo prostovoljno, volontersko, ljubiteljsko. Za to delo nikoli nisem dobil honorarja od gledališča. Gledališče je rabilo fotografije za reklamo, fotografije za časopise, za vitrine …, in bila je reklama, bile so objave v časopisih. /…/«

Vladimir Simončič Vlastja je fotografsko spremljal tako produkcijo poklicnih gledališč, kot tudi prvih eksperimentalnih gledališč zunaj institucije (Eksperimentalno gledališče v Ljubljani, Oder 57, Gledališče Ad Hoc) in amaterskih gledaliških skupin (Šentjakobsko gledališče, Delavski oder, Obrtniški oder).
Pokrival je dramske, operne, baletne in plesne predstave, predstave za odrasle in otroke, včasih celo lutkovne igre.
Najpogosteje je fotografiral v Ljubljani, čeprav je, zlasti v zgodnejšem obdobju, zabeležil tudi nekaj uprizoritev kranjskega, celjskega, mariborskega in tržaškega gledališča. Osrednje slovensko gledališče – Dramo in Opero SNG v Ljubljani je kot fotograf spremljal kar sedemnajst let (od jeseni 1947 do leta 1964), Mestno gledališče ljubljansko pa od njegove prve uprizoritve leta 1951 do leta 1983, občasno je fotografiral v takratnem Mladinskem gledališču Ljubljana in v Lutkovnem gledališču Ljubljana idr. Svoje zadnje gledališke fotografije je posnel leta 1989 v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani.

Vlastja je na začetku uprizoritve fotografiral s pomočjo stojala, a je kmalu ugotovil, da odrska dinamika tudi od fotografskega objektiva zahteva gibanje in iskanje posebnih zornih kotov. V ljubljanski Drami je med fotografiranjem (običajno je potekalo na prvi in drugi generalki) imel na voljo ložo, iz katere je lahko hitro stopil na oder. Iskal je različne zorne kote snemanja in še zlasti pri baletnih predstavah včasih zlezel na vrvišče, od koder je lahko plesalce posnel iz ptičje perspektive. Spet drugič, ko ni bilo šepetalca, je zlezel v zanj predvideno kabino (običajno se je nahajala v sprednjem delu pododrja) in prizore posnel iz žabje perspektive.

Kot gledališki fotograf je znal združiti najpomembnejši funkciji gledališke fotografije, dokumentacijsko in umetniško. V fotografije je zajel tako širše dogajanje posamezne uprizoritve, ujel ključne dramaturške obrate in dinamiko igre,kot tudi zaobjel atmosfero prizorov; z bližnjimi posnetki igralcev in detajlov je gledalcem omogočil vpogled v igralčevo občutenje, v njegovo interpretacijo odrskega lika. Zato – kljub temu, da leta 2021 praznujemo že 110. obletnico njegovega rojstva – v zavesti slovenskih gledaliških ustvarjalcev živi kot »veliki mojster gledališke fotografije«.

Mag. Tea Rogelj,
višja kustosinja,
Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej

Viri:
Kolar Sluga, Breda. »Fotografija. Vlastja Simončič (Po podatkih iz pogovora.)« Maska, letnik IV (marec–maj 1994), št. 1–22.
Kolar Sluga, Breda. Gledališka fotografija : diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta UL, Oddelek za umetnostno zgodovino, 1994.
Lampič, Primož. Foto Vlastja Simončič. Življenje in delo Vladimirja Simončiča Vlastje (1911–2000). Gorenja vas: Kulturno umetniško društvo Trata – Gorenja vas, 2011.
Pezdir, Slavko. »Naše gledališče skozi oko in srce Vlastje«. Delo, letnik 34, št. 18 (23. 1. 1992), str 7.
»Poročilo o delu Slovenskega gledališkega muzeja v letu 1969«. Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. Ljubljana: SGM, 1970, 6. knjiga, št. 15-16.
»Poročilo o delu Slovenskega gledališkega muzeja v letu 1970«. Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. Ljubljana: 1971, 7. knjiga, št. 17-18.

Več o Vlastji Simončiču:
https://www.muzej-nz.si/si/blog/1503-Vlastja-Simoncic-ob-110-obletnici-rojstva
Spomini na Vlastjo Simončiča in njegovo delo
Gledališka fotografija Vlastje Simončiča
Obrazi slovenskih pokrajin: Simončič, Vlastja (Vladimir)
Fotografski portreti velikega igralca



Za pomoč pri identifikaciji nastopajočih se zahvaljujem dr. Henriku Neubauerju.