Slikar, grafik in risar Zoran Mušič (1909–2005) je bil ena od osrednjih osebnosti likovne umetnosti dvajsetega stoletja. Velik del svojega življenja je ustvarjal v tujini in se po drugi svetovni vojni, ko je bil v emigraciji večinoma razpet med Parizom in Benetkami, kot eden redkih Slovencev uveljavil tudi na mednarodnem umetniškem prizorišču. Slikarstvo je študiral na likovni akademiji v Zagrebu, kjer je v času med obema vojnama študiralo veliko Slovencev. Po končanem šolanju se je leta 1935 vrnil v Maribor. Tukaj je bil izvoljen v odbor kluba Brazda, se pridružil klubu Neodvisnih in bil sprejet v odbor Društva slovenskih likovnih umetnikov.
Na Avtoportretu, ki ga je ustvaril med študijem, se je umetnik upodobil frontalno, brez atributov, a z intenzivnim pogledom, ki osredotočeno in odločno zre v gledalca. Z grafiko se je sicer ukvarjal skozi svoj celoten opus, prav tako se je redno vračal k ustvarjanju avtoportretov, najpogosteje prav v tem mediju. Največ jih je ustvaril proti koncu svojega življenja, ko so postali še bolj temačni. Mušiča in njegovo slikarstvo je pomembno zaznamovala izkušnja internacije v Dachauu med drugo svetovno vojno, ki jo je najbolj odmevno predeloval v ciklu Nismo poslednji, močno pa je obarvala tudi njegove kasnejše avtoportrete. (Sara Hajdinac, v okviru projekta Klik do slik; Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.)
To give you the best experience, we use cookies. If you continue browsing, we'll assume that you are happy with that. Please click here for more information. Close
