Slikar, grafik in risar Zoran Mušič (1909–2005) je bil ena od osrednjih osebnosti likovne umetnosti dvajsetega stoletja. Velik del svojega življenja je ustvarjal v tujini in se po drugi svetovni vojni, ko je bil v emigraciji večinoma razpet med Parizom in Benetkami, kot eden redkih Slovencev uveljavil tudi na mednarodnem umetniškem prizorišču. Slikarstvo je študiral na likovni akademiji v Zagrebu, kjer je v času med obema vojnama študiralo veliko Slovencev. Po končanem šolanju se je leta 1935 vrnil v Maribor. Tukaj je bil izvoljen v odbor kluba Brazda, se pridružil klubu Neodvisnih in bil sprejet v odbor Društva slovenskih likovnih umetnikov.
Na Avtoportretu, ki ga je ustvaril med študijem, se je umetnik upodobil frontalno, brez atributov, a z intenzivnim pogledom, ki osredotočeno in odločno zre v gledalca. Z grafiko se je sicer ukvarjal skozi svoj celoten opus, prav tako se je redno vračal k ustvarjanju avtoportretov, najpogosteje prav v tem mediju. Največ jih je ustvaril proti koncu svojega življenja, ko so postali še bolj temačni. Mušiča in njegovo slikarstvo je pomembno zaznamovala izkušnja internacije v Dachauu med drugo svetovno vojno, ki jo je najbolj odmevno predeloval v ciklu Nismo poslednji, močno pa je obarvala tudi njegove kasnejše avtoportrete. (Sara Hajdinac, v okviru projekta Klik do slik; Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.)
