Janez Šibila se je sredi petdesetih let prejšnjega stoletja ustalil v Mariboru, kjer je deloval kot pedagog in slikar. Velja za liričnega slikarja, ki so mu blizu klasični slikarski motivi: tihožitja, portreti, vedute, krajine, akti. V začetku sedemdesetih let pritegne umetnika del mariborskega parka z otroškim igriščem, ki ga obdajajo visoke smreke. V ospredju umetnikovega zanimanja ni zgodba ali otroško igrišče, temveč gre za likovni izziv. S horizontalnimi poudarki v staccatu ritmu ustvarja umetnik razgiban ritem, ki daje akvarelu živost in razgibanost. Vanj se vključujejo tudi figure v desnem spodnjem robu. Nemirna kompozicija vertikal in horizontal privede motiv na mejo abstrakcije, obenem pa Janez Šibila kot pretanjen akvarelist posreduje tudi občutek svetlobe in zračnosti. Mariborski park tako postane prostor prekipevajočega veselja, kjer so obiskovalci na poti k novim dogodivščinam. Lahkotnost akvarela in izbira barv prikliče v spomin svežino poletja. V poudarjeni dvodimenzionalnosti in abstraktnem členovitem pristopu smemo videti aktualne likovne tendence in vzporednosti s tedanjo mariborsko likovno sceno, predvsem z deli Otona Polaka in Rudolfa Kotnika.