Marcel Brion, pisatelj in umetnostni zgodovinar, član L‘Académie française, je Franceta Miheliča že leta 1961 uvrstil med vodilne predstavnike sodobne evropske fantastične umetnosti (fran. l‘art fantastique). Izvirnost njegovega dela je v preoblikovanju realnega sveta v svet fantastičnih, razpadajočih bitij, ki združujejo človeške, živalske in rastlinske lastnosti. Motivna vezanost Miheličeve umetnosti na osebna doživetja predvojne bede, tragičnosti smrti ob obredu kurentovanja, grozote vojne in usodnega zavedanja smrti jo ločijo od nadrealizma v klasičnem pomenu tega stila.
Slikar je na črvivo, z raztrganim prtom pokrito mizo postavil glavo − lobanjo z avtoportretnimi potezami, ki v nas zre z votlim pogledom. Oljenka ob njej bo kmalu ugasnila. Obiskovalci, nenavadni godci, so prišli umetniku igrat mrtvaške melodije. Ostro grafično risbo podpira zamolkla barvna lestvica hladnih zeleno-sivih tonov. Le instrumenta dveh godcev sta rjasto rdeča. Zvok njunih glasbil je grozljiva tišina upodobitve lastnega konca.