Hrvaški slikar in grafik Zlatko Prica (1916–2003) se je rodil na jugu Madžarske, družina pa se je leta 1922 preselila v Zagreb. Šolal se je na zagrebški likovni akademiji in diplomiral leta 1940 pri profesorjih Omerju Mujadžiću in Ljubu Babiću. V začetku petdesetih let je potoval v Indijo in Brazilijo, po vrnitvi pa je začel delati kot redni profesor na zagrebški likovni akademiji. Potovanje v Indijo je pomenilo močan odmik od akademijskih pravil. Prostor je začel doživljati dvodimenzionalno, barve so postale avtonomne, figure pa geometrijsko stilizirane. Vso ustvarjalno dobo je intenzivno razstavljal tako doma kot v tujini. Leta 1981 je prejel najvišjo hrvaško nagrado za življenjsko delo na področju kulture – nagrado Vladimir Nazor.
Značilnost ustvarjanja Zlatka Price je harmonično ravnotežje med risbo in barvo. V litografskem ciklu Plodovi zemlje (1958), ki je tudi v zbirki Umetnostne galerije Maribor, je po besedah avtorja »raziskoval kontakt različnih predmetov: okroglih oblik plodov ter ravnih horizontalnih in vertikalnih linij …, ki jih ponekod poživlja ženska figura«. Litografska serija Zlatka Price raziskuje odnos med barvo in linijo ter ritmom. Posamezni elementi izgubljajo predmetno prepoznavnost, kajti bolj kot to je namreč umetniku pomembno zvenenje celote.