Na 16. straneh je rokopis govora dveh vabovcev (pozvačinof, pozafčinof), ki sta vabila na poroko (gostüvanje). Začne se z: "Hvalen bodi Jesush Kristush" in nadaljuje: : "Sazhetek. Ne kaj bi naj na naglen gor prijeli ..." V začetku vabovca napovesta takole: "Mia zheva (čeva - hočeva) van povedati od kod sva, kaj bi rada, no kak se nama godi, mia sva ..."Na koncu smeši "dekliče" po njihovem karakterju in zunanjosti kot npr: "Rodna (žena, dekle) napravi mi dosti skerbi."Na zadnjih straneh so humorna vprašanja, verjetno za svate ali nevestinega starešinarja in svate, ko ženin s svojimi pride po nevesto na dom, npr.: "Keri kral je pres kralestva?" (Kateri kralj je brez kraljestva?) Odgovor: "Ker je na karti." (Tisti na karti.). Zapisani so tudi "zakonski" reki ali napotki za zakon, npr: " Bik slüshi (služi) penee, pa le more slamo jesti."
Gre za štajerščino, s poenostavljeno pisavo bohoričico (za šumnike).
Na koncu sta zapisani dve imeni: "Joseph Majzen (Majcen) in Ursula Novag (Novak) in Lahnperg Lahonci, Slovenske gorice) in pripis: "Samo dvakrat sta se lübila". Verjetno je bil govor oziroma vabljenje namenjeno njuni poroki leta 1836.
Za nadaljnje podrobne raziskave je potrebno primerjati z ostalimi rokopisi poročnih govorov v Pomurju in večkrat ponatisnjeno knjižico Starišinstvo iz zvačinstvo (prvo iz leta 1807), ki je pomembna iz jezikovnega in etnološkega (ženitovanjske šege) vidika.