ŽIVLJENJE POD TRIGLAVOM

Gozdnato ozemlje Dovjega in Mojstrane je bilo v 11. stoletju podarjeno škofom v Freisingu na Bavarskem, ki so na ozemlju Slovenije imeli v lasti tudi loško gospostvo in posest na Dolenjskem. V 13. stoletju se je pričelo širše naseljevanje, ko so sem preselili podložnike iz ostalih dežel. V naslednjih stoletjih so novi priseljenci uredili njive intravnike proti Belemu polju na vzhodu, na zahodu do hudournika Belce, kjer so se nekateri naselili stalno, in na jugu v dolino Radovne, kjer so pod Mojstrano spadali le Požrvov in Biščkova kmetija. Dovje so postale samostojna župnija leta 1491, sedanja cerkev pa je bila zgrajena pred letom 1362. Stoletja je bilo Dovje upravno in cerkveno središče obeh vasi. Šele pred prvo svetovno vojno je Mojstrana po velikosti in številu prebivalstva začela prehitevati Dovje.
                   


Vir: J. D. Florijančič: Deželopisna karta vojvodine Kranjske; Ljubljana 1744, ponatis 1995, izsek


Leta 1900 je bilo na Dovjem 30 kmetij in 30 kajž.  Kajže iz začetka 20. stoletja so nastale iz manjših  hišic za preužitkarje. Prvi naseljenci so zgradili hiše  okrog vaškega trga: Lengarjevo domačijo na severu, Mitharjevo na jugu, Blažejevo na zahodu in Blaščevo na vzhodu. Do leta 1970 je ostalo le šest celih kmetij: Govobova, Anceljnova, Kvančnikova,
Mitharjova, Bvaščova in Janšna.

 
Slika: Blaščeva in Erjavčeva hiša, okoli 1970, last GMJ

Prvi naseljenci v Mojstrani so bili fužinarji. Ti so postavili hiše med levim bregom Bistrice in Savo. Po ustnem izročilu je bila v Mojstrani najprej samo Španova kmetija. Eden izmed gospodarjev je nato dal del kmetije sinovoma, ki sta zgradila Novakovo in Vakatovo domačijo. Ti dve sta se kasneje spet delili; iz dela Vakatove posesti je nastala Meselova, iz Novakove pa Pavlešova domačija. Tako je nastalo kmečko jedro naselja. Leta 1890 je bilo v vasi 75 hišnih številk, do leta 1914 pa se je število slednjih povečalo na 120.    
Z večanjem števila prebivalstva in gospodarske moči je Mojstrana začela prevzemati večstoletni primat Dovjega. Ko je bil zgrajen del hotela Triglav, sta se od Železnika na Dovjem preselila tja pošta in orožništvo. Sedež občine pa je prešel prvič v Mojstrano šele z izvolitvijo Gregorja Klančnika - Meselovega za župana leta 1921.

 

Slika: Mojstrana, panorama, 1907, last GMJ

Prvi stalni naseljenci Mojstrane so bili štirje koroški železarji – kovači, ki so ob Bistrici talili in kovali železo. Železarstvo se je zlasti močno razvilo v 16. stoletju in je uspevalo do srede 19. stoletja. Pozneje so fužino postopoma ukinjali in jo leta 1888 zaprli. Fužina je bila od leta 1775 do konca obratovanja v lasti fužinarske družine Ruardov. Domačini so bili pri fužini
večinomazaposleni kot oglarji, delo pa so poiskali tudi kot prevozniki in gozdni delavci.

 


Slika: Oglarske grablje, last SPM 

Na prostoru fužine, ki je v letih 1888 in 1889 prenehala delovati, so zasnovali cementarno. Podjetje Amann & Co. iz Mödlinga pri Dunaju je leta 1889 raziskalo surovine, izdelalo načrte in začelo z gradnjo. Leta 1893 je že lahko stekel prvi del proizvodnje. Zaposlenih je bilo okoli 100 delavcev, 10 vodilnih in še 350 pri delih zunaj tovarne, zlasti pri kopanju krede, vožnji surovin in izdelkov. Pred prvo svetovno vojno so izdelali okoli 12 tisoč ton kakovostnega cementa letno za avstroogrski in tuji trg. Leta 1908 so delničarji ustanovili še tovarno cementa v Bakru in tja se je preselilo tudi nekaj vrhunsko usposobljenih delavcev iz Mojstrane. Leta 1919 je bilo podjetje nacionalizirano, večinski lastnik je postala Jadranska banka. Naročil ni bilo več toliko. Leta 1926 je tovarno prizadela še povodenj. Podjetje je prevzela Trboveljska premogokopna družba, ki je leta 1932 odpustila delavce in leta 1935 tovarno dokončno zaprla.

             

Slika: Cementarna, okoli 1910, last V. Rabič

V 18. stoletju je na Dovjem delovalo pet tkalcev, štirje tesarji, štirje krojači, trije čevljarji, dva zidarja, usnjar in kovač. Razvito je bilo tudi mlinarstvo. Med 13 mlini sta bila samostojna le Mlinarjev in Ambrožičev mlin v Mojstrani. Konec 16. in začetek 17. stoletja so na Bistrici postavili jez ter od jezu vodni kanal do fužin in kasneje naprej v Mojstrano. Ob koncu 19. stoletja sta v Mojstrani delovali valjarni domačega platna (pri Valjavcu in pri Žagmojstru) ter barvarni pri Maznku in pri Čeborju. Večina dovških kajžarjev je bila priučena ali izučena kakšne obrti. S prihodom zime so v štero – delo po domovih hodili čevljarji, mizarji, tesarji, kolarji, jerbasarji, krojači in šivilje. Zadnja množična obrt je bila žagarstvo. S prodajo lesa se
je dalo dobro zaslužiti. Žage so postavljali ob Roji, Belci in Mlinci. 

 

 

Slika 1: Struga Roje, ki je nekdaj v Mojstrani poganjala mlinska kolesa in kovaška kladiva, last GM
Slika 2: Vodna kolesa pri Mlinarju, reprodukcija, last F. Voga


Dovški kmetje so pridelovali žito, ajdo, bob, zelje, lan in konopljo. Glede na neznatne izmere prvotnih dovških hub, ki so obdelovale povprečno po pet oralov orne zemlje, je bilo prebivalstvo poleg poljedelstva nujno vezano še na gozdarstvo in predvsem na živinorejo. Pozimi so služili s prevažanjem – furanjem hlodovine in drv. Leta 1630 so na posameznih gruntih redili od 6 do 12 ali več glav goveje živine ter od 40 do 50 ali celo 100 glav drobnice.
1870 so imeli kmetje povprečno po 18 govedi in 130 ovac, kajžarji pa 4 glave goveje živine in 60 ovac. Še leta 1911 je imel vsak kmet čez 20 krav in več kot 50 ovac.


Slika: Pastir žene ovce na pašo v Vrata, last GMJ

 

Mojstrančan Mihael Ambrožič je bil v drugi polovici 19. Stoletja najpomembnejši čebelar in čebelarski trgovec na Gorenjskem. Vzgajal je domače kranjske čebele. Po letu 1872, ko je začel trgovati, je razvil največje podjetje za izvoz kranjske čebele. Prejel je 147 odlikovanj.  Njegove gorske čebele iz velikega čebelnjaka v Mojstrani in iz desetih manjših v okolici so bile odporne in delavne. Čebele je s posebnim vozom in z vlakom vozil tudi na Dolenjsko. Prodaja mu je cvetela, saj je samo v letih od 1887 do 1902 prodal 32.450 panjev čebel v 14 evropskih držav in celo v Ameriko.

 
Slika: Največji Ambrožičev čebelnjak v Mojstrani, okoli 1900, reprodukcija, last GMJ

Kot povsod drugod, je sta bila tudi v Mojstrani in na Dovjem razvita gostinstvo in turizem, omembe vredna pa so tudi mnoga društva (Gasilsko društvo na Dovjem, ustanovljeno l. 1889, dekliška Marijina družba, ustanovljena na Dovjem l. 1909, Sokolsko društvo v Mojstrani, ki je začelo z dejavnostmi l. 1919, Planinsko in smučarsko društvo v Mojstrani,...).

 

  

Slika 1: Razvitje sokolskega prapora na Prodih, 1934, reprodukcija, last F. Voga
Slika 2: Smučišče v Mojstrani okoli 1970, last GM

 

Članek je izsek iz zloženke Življenje pod Triglavom (avtorica Zdenka Torkar Tahir, izdal Gornjesavski muzej Jesenice, december 2010), ki je nastala v okviru istoimenske etnološke razstave v Gornjesavskem muzeju Jesenice.


You might also like

BETWEEN PRAISE AND OBLIVION

Obsojamo!

A short history of the internet

RAZMEJITVE

Rudolf Maister' Day

HOW PETER I RESETTLED ARMENIANS TO AZERBAIJAN