Vodstvo po starem mestnem jedru Škofje Loke

Program se odvija v starem mestnem jedru in mlade seznanja s kulturnimi spomeniki Škofje Loke. Škofja Loka je s svojo tlorisno, prostorsko in vedutno podobo ter s svojo bogato stavbno dediščino eno najbolje ohranjenih, zanimivih in pomembnih srednjeveških mest na Slovenskem. Gospodarsko in upravno središče freisinškga loškega gospostva se je začelo razvijati ob koncu 12. ali v začetku 13. stoletja. Kot trg (forum) se prvič omenja leta 1248, kot mesto (oppidium) pa leta 1276. Mesto leži v sotočju dveh rek, na širokem in razgibanem terasastem pomolu, ki sta ga s svojimi nanosi izoblikovali Selška in Poljanska Sora. Kot dolinska pregrada zapira oz. nadzira vhod v obe dolini, preko katerih so stoletja vodile trgovske poti iz Kranjske na Goriško, v Furlanijo, Benečijo in nazaj. Škofja Loka se ponaša z enim najbolje ohranjenih srednjeveških mestnih jeder na Slovenskem, katerega tloris se je prilagodil pravokotni obliki terasastega terena pod vznožjem grajskega hriba. Sestavljata ga dva vzporedna trga - Mestni ali Zgornji in Spodnji trg. Skupaj z ozkimi ulicami in prehodi je oba v trden okvir oklepalo mestno obzidje, pozidano v začetku 15. stoletja, hkrati z obrambnimi napravami (mestni jarek na J in JZ ter pet mestnih vrat s stolpi), in porušeno koncem 18. stoletja. Na SZ pa so mesto varovale grajske obrambne naprave. Zato je bil grad od vsega začetka tesno povezan z mestom. To je kot močno tržno naselje potrebovalo učinkovito obrambo in neposredno prisotnost fevdalca, škofovega namestnika, ki je upravljal obsežno posest, veliko nad 500 km², kar je pomenilo 3% takratnega slovenskega etničnega ozemlja.