120 let ustvarjalnosti

Skupinska razstava nekdanjih dijakov in likovnih pedagogov mestne realke in Gimnazije Jurija Vege Idrija obsega 20 avtorjev, ki se predstavljajo z okrog 40 umetniškimi deli.

V pričujoči razstavi zaradi različnih omejitev niso zajeti vsi nekdanji dijaki in profesorji. Osrednji namen razstave namreč ni dokumentirati, temveč prikazati tisti del likovne umetnosti, ki je v času in prostoru pustil svojstven in v nekaterih primerih celo neizbrisen pečat. Fizični in duhovni okvir nekdanje mestne realke, danes gimnazije, v primeru pričujoče razstave služi kot osrednji povezovalni element razstavljenih del. Različna umetniška dela niso postavljena po kronološkem ali generacijskem vrstnem redu, temveč smo pri njih izpostavili ustvarjalne kontrapunkte oz. dialoge, ki jih tako različna umetniška dela lahko ponudijo. Sprehod med generacijsko, tematsko, izpovedno in slogovno tako raznolikimi deli lahko obenem za gledalca predstavlja raziskovalno popotovanje po umetniških svetovih, zaznamovanih z jubilejem.

V prazničnem letu 2021 pogledujemo nazaj, da bi lahko bolje ocenili in razumeli sedanjost in obenem načrtovali prihodnost. Sleherna odstrta preteklost v Idriji izpričuje dejstvo, da je to mesto vedno privabljalo in izoblikovalo izjemne ljudi. Obenem je bil ta prostor vseskozi generator znanja, inovativnosti, vrednot, odprtega duha in specifične lokalne identitete.

Z razstavo želimo opozoriti, da se v Idriji niso zbirali samo naravoslovno in tehnično visoko izobraženi posamezniki, ampak podobno zgodbo beležimo tudi na likovnem področju. V 120 letih obstoja so v okviru različnih šol in programov prve slovenske mestne realke in kasneje gimnazije likovno umetnost poučevali izjemni likovni pedagogi, prav tako so v likovnem svetu našli svojo prepoznavno akademsko ali ljubiteljsko pot številni nekdanji dijaki.

Skupinski likovni nastop obojih želi poudariti spregledano vlogo umetniške dejavnosti, ki je z nekaterimi slikarji, kot je bil Avgust Černigoj, ustvarjala prave premike v slovenskem pogledu na avantgardno umetnost.

O VSEBINI RAZSTAVE

Na ogled postavljena umetniška dela segajo v same začetke realke, ko je z Dolenjske v Idrijo prinesla goreča želja Božidarja Jakca, da bi ga likovno umetnost poučeval slikar Ivan Vavpotič. Jakac se je v Idriji tesno povezal z mestom in njegovimi meščani, posebne vezi pa je spletel s sošolcem Albinom Vončino, s katerim je do konca življenja ostal v tesnih prijateljskih in ustvarjalnih stikih. Na tem mestu omenimo tudi Nikolaja Pirnata, slikarja, kiparja in ilustratorja, po katerem nosi razstavišče ime.

Živahno ustvarjalno središče se je v 70-tih letih prejšnjega stoletja oblikovalo okrog Avgusta Černigoja, ki je na vzgojiteljski šoli učil likovno vzgojo in s pronicljivimi domačini ustvaril prave umetniške premike. Znamenita retrospektivna razstava, prirejena leta 1978 v Idriji, je pospešila raziskovanja avantgardnih smeri v širšem slovenskem prostoru. To avantgardno tradicijo nadaljuje vizualna umetnica Dubravka Sambolec, ki je nekaj časa poučevala na

vzgojiteljski šoli v Idriji. Kritično preizpraševanje o sodobni družbi je izrazito prisotno tudi v delih umetnika Staša Kleindiensta. Sledenje modernejšim slogovnim izrazom lahko prepoznamo tudi pri slikarju Juriju Pfeiferju, ki se je gibal na meji abstrakcije.

Med ustvarjalci, zavezanimi upodabljanju strmih rovtarskih pobočij, rastlinskega sveta in idrijskih hiš, je najbolj pozoren opazovalec slikar Rafael Terpin, medtem ko je likovni svet slikarja Rudija Skočirja večinoma zajet v prepoznavnih monumentalnih likih rudarjev in velikih ženskih figurah.

Likovne govorice ustvarjalcev Nandeta Rupnika in Nejca Kolenca ter mozaična tehnika Silvestra Bajca najpogosteje črpajo iz idrijskega izročila. Tradicijo čipkarstva preoblikujeta oblikovalki Tina Koder Grajzar in Maja Svetlik s povsem izvirnimi likovnimi izrazi. Področje ilustracije predstavlja izziv pravkar diplomirani likovni ustvarjalki Piki Terpin.

V skupini likovnih pedagoginj Silva Menard išče rešitve v kombinaciji tradicionalnega in modernega tako v podobah kot materialih, medtem ko se Živa Čuk in Irma Gnezda posvečata strukturi in svetlobi v prostoru. Njun predhodnik Lojze Čemažar, ki je prišel učit v Idrijo takoj po končani akademiji, pa se je posvetil barvnemu ekspresionizmu v podobi in krajini.