Metka Kavčič, Simulakrum tradicije

Metka Kavčič je rojena v Mariboru leta 1960. Po študiju likovne vzgoje na Pedagoški fakulteti v Mariboru se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, na oddelek za kiparstvo, kjer je leta 1987 diplomirala pri profesorju Slavku Tihcu. Specialko za konservatorstvo in restavratorstvo je leta 1990 zaključila pri profesorju Francu Kokalju na isti ustanovi. Enajst let je bila zaposlena kot konservatorka-restavratorka za kamnito in leseno plastiko v Pokrajinskem muzeju Ptuj. Leta 1998 se je strokovno izpopolnjevala na École Nationale Supérieure des Beaux-Arts v Parizu. Od leta 2000 dela kot samostojna ustvarjalka na področju kulture v Mariboru.

Metka Kavčič izhaja po očetu slikarju Maksu Kavčiču iz umetniške družine. Njeno otroštvo je bilo popolnoma prepleteno z umetnostjo. V njenem dvajsetletnem umetniškem delovanju se je zvrstilo precejšnje število nizajočih in dopolnjujočih se ciklusov. Na aktualni razstavi bodo predstavljeni zadnji štirje, ki pa kiparko pregledno in celostno prezentirajo.

Z glino, najpogostejšim in tudi učnim materialom, modelira klasične portrete, tanagrinske in šaljive Moške in ženske figurine, ki nastajajo od prehoda v novo tisočletje. V slednjih in tudi izbranih za razstavo so razgrnjene razpoloženjske življenjske zgodbe, fokusirane na eno ali več zgodb in likov hkrati. V njih je združen njen ekstremno profiliran čut do obeh spolov ter njunih najbolj karakternih lastnosti in ekstremov. Vrh tega »portretnega« ciklusa je Metkina avtoportretna podoba na sekiri za sekanje repe, na katero se ležerno naslanja in motri po okolici. V tej samokritični podobi nam nastavlja ogledalo po ogledovanju lastne podobe v globalni izkušnji, ki je sicer globoko potopljena v množici človeštva, a še vedno ena, edina in edinstvena. Karikirana, a karakterna bitja preteklega ali trenutnega spomina so stalno prisotna v kiparkinem bitju in se izplazijo iz njenega vsakdanjika v različnih intervalih in z različno, a vedno najbolj aktualno tematiko. Nadaljevanje kiparskega soneta Kavčičeve predstavlja ciklus Perilo. Na kosih osebne opreme in interierja so odložene bronaste rokavice, nogavice, sandali, push up nedrček in tangice. Intimni kosi oblačil so personificirani objekti, ki so vezani na točno določen osebni prostor – še bolj natančno – na kos pohištva, na katerega je odložen posamezen kos perila. Metaforičnost je vzpostavljena ob instalaciji več imenovanih kosov. Konservatorska in restavratorska praksa sta v kiparkinem delovanju dodali akcent v čutenju in obvladovanju materialov ter empatije do dediščine, ki postane eden ključnih motivov za njen individualen ustvarjalni izziv tretjega ciklusa Vrata, kjer se navezuje na osebno izročilo, dediščino naroda in osebno interpretacijo na slehernem artefaktu.

Materialno izročilo idrijske čipke in nadaljevanje rokodelske tradicije kot tudi prevzemanje njenih ključnih elementov Metka Kavčič prenaša v kiparski medij. Iz začetnih detajlov Čipk in instalacij, izdelanih v bronu, je kiparka material zamenjala s pločevino, ki jo reže z varjenjem, ob tem se spreminjajo barvni toni pločevine in nastajajo različne debeline robov kovine. Iz začetnih detajlov Čipk in instalacij, izdelanih v bronu, je kiparka material zamenjala s pločevino, ki jo reže z varjenjem, ob tem se spreminjajo barvni toni pločevine in nastajajo različne debeline robov kovine.

Postavitvi v Galeriji Velenje dodaja še zunanjo postavitev s pomenljivo skulpturo Metkino nabodalo iz začetnih let novega tisočletja. V njej je združila, humornost in pikrost. Na povečavo zavrženega uporabnega predmeta (vilice) je nabodla kamen, ki ga prekriva povečava kiparkinega očesa. V tem položaju je skulptura izzivalna, drzna, zabavna in provokativno nadrealna, kar pa seveda že pričakovano odlikuje Metko Kavčič v njeni neobičajni kiparski praksi in sporočilnosti. Pregledna razstava v galerijskem prostoru v interakciji z zunanjo skulpturo bo zagotovo domiseln in izzivalen dialog z urbanim prostorom kot tudi učinkovanje na spreminjanje njegove entitete.