Item saved to Collection. Tap here to check it out

Search

Find collections, tags & users

OK

EN SL

Tap here to find out more

about how to use the app

OK

Topic

Mag . Tea Rogelj, višja kustosinja, SLOGI – Gledališki muzej

Iz naših zbirk: Melita Vovk in gledališče

221
|
View Slideshow
225 items

»Vživeti se je treba v timsko delo«

– Melita Vovk (1928–2020) in scenske umetnosti

 

Ejti Štih (rojstno ime Marija Štih, roj. 1957), hči Melite Vovk in v kulturniških, še zlasti gledaliških krogih zelo uveljavljenega publicista in umetniškega vodje Bojana Štiha (1923–1986), je leta 2020 podarila Slovenskemu gledališkemu inštitutu – Gledališkemu muzeju zapuščino svoje mame, vezano na odrsko umetnost.
Zavod za kulturo Bled je – prav na pobudo Ejti Štih – leta 2020 pripravil veliko pregledno razstavo Melita Vovk osebno (umetnica je bila Blejčanka) ter ob tej priložnosti izdal istoimenski knjižni komplet v dveh delih, Biografija umetnice 1928-2020 in Ustvarjanje. Pri slednjem je sodeloval tudi Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej.
 
Gledališče je bilo le eno od področij umetniškega snovanja Melite Vovk, kljub temu pa je njen prispevek obsežen: v letih 1956–2009 je sodelovala pri 49 dramskih uprizoritvah slovenskih poklicnih gledališč, pa tudi z ljubiteljskimi gledališči, npr. pri postavitvah Gordijskega vozla Ljube Prenner leta 1973 v Šentjakobskem gledališču, Kreftove Velike puntarije leta 1986 v Slovenskem ljudskem gledališču »Samorastniki« v Šentprimožu, Linhartove Županove Micke leta 1990 in Finžgarjeve Verige leta 2000 v Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah. Vidno sled je pustila tudi na področju lutkovnega gledališča, čeprav je kot snovalka lutk sodelovala »samo« pri petih slovenskih lutkovnih predstavah (pri eni od teh uprizoritev so uporabili njene lutke iz starejše postavitve istega besedila) in eni v drugi jugoslovanski republiki (Mesto brez ljubezni Leva Ustinova leta 1980 v sarajevskem gledališču Pozorište mladih – Lutkovna scena). V dramskem gledališču je delala kot scenografka in kostumografka (pri štirinajstih predstavah je zasnovala oboje), včasih pa je poskrbela tudi za izbor kostumov iz fundusa, poslikala sceno, z ilustracijami opremila gledališki list ali priložnostno brošuro …
 
Melita Vovk je ob vsaki priložnosti, tudi v gledališču ali ko je opazovala proces filmskega snemanja, vzela v roke svinčnik in skicirala ustvarjalce in ekipo pri delu. Slovenska kinoteka je tako dobila v dar njene risbe s snemanja filma Jara gospoda leta 1952 na Bledu in nadaljevanke Primož Trubar leta 1986 v Kranju, v Slovenskem gledališkem inštitutu (SLOGI) pa hranimo upodobitve nemških igralcev na odru, ki jih je narisala med svojim študijskim bivanjem leta 1976 v Nemčiji. Najdemo lahko tudi risbo uprizoritve Othella na dubrovniškem poletnem festivalu, portreta Samuela Becketta in Marije Nablocke, več portretov italijanskega igralca Peppina De Filippa, pa skice iz leta 1953, poimenovane »Indijski ples«, za katere ne vemo, ob kakšni priložnosti so nastale …
V polje med knjižno ilustracijo in kostumografijo sodijo njene risbe za knjigo Mladina na odru Drage Ahačič, ki je namenjena gledališki vzgoji in vključuje tudi praktične nasvete za mladinske odre ter odlomke iz iger in dramatizacije pravljic.
 
Med dokumenti, ki jih hrani SLOGI, je tudi rokopis Melite Vovk, datiran 13. aprila 1988, v katerem odgovarja na raziskovalno anketo o slovenski kulturni politiki. V njem pravi: »Delujem na raznih področjih in sem v tkzv. provinci dovolj srečna, saj ljubim mir. /…/ Na koncu Vam še izdam, da sem zelo zadovoljna, ker se mi je posrečilo prilesti do penzijona le s 6 leti delovnega razmerja, vso preostalo dobo sem preživela v svobodnem umetništvu! To pa je kar prijetna zavest, celo samozavest!«
 
Melita Vovk je bila uspešna umetnica z zavidljivim opusom, zato je pravzaprav presenetljivo, kako malo je bilo zapisanega o njej in kako redko je dala kakšen intervju … Zdi se, da svoje energije in časa ni vlagala v »samopromocijo«, da se je nastopanju v javnosti izogibala ter se v svoji skromnosti raje posvečala delu. To je razvidno tako iz njenih zapisov kot tudi iz časopisnih najav premier – sodeč po objavah se tiskovnih konferenc pred premierami ni udeleževala, o njenem deležu pri predstavah so običajno spregovorili režiserji ali umetniški vodje. Kar je ne nazadnje v skladu z njenim razumevanjem scenografskega dela, kakor ga je podala v prispevku Scenografija – kaj je to? (Gledališki list SLG Celje, 1977/78, št. 3): »Nihče naj na odru ne postavlja svojega lastnega, individualnega spomenika. Za dobrega scenografa naj velja pravilo: VŽIVETI SE JE TREBA V TEAMSKO DELO.«
 
V osnutku prijave, ki jo je Melita Vovk leta 1971 oddala za »stalno delovno mesto akademijskega sodelavca za scenografijo« na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani, lahko preberemo: »Priznam, da nimam specialne izobrazbe za scenografijo in se tudi nisem ukvarjala izključno z gledališkim delom. Vendar sem se od nekdaj živo zanimala za gledališče in sem si doma kakor tudi pri študijskih potovanjih v inozemstvu vedno ogledala veliko število gledaliških predstav, obiskovala gledališke muzeje in razstave v raznih evropskih deželah.« Ob tem je postavila pogoj: »Če je naloga scenografa sodelavca na AGRFT, da prvenstveno seznani slušatelje z idejnim pomenom in vlogo scene v gledališki uprizoritvi, in jim razloži njeno zgodovino od prvih začetkov do sodobnih aspektov, da pa je razlaga praktične izvedbe (tehnično risanje, uporaba materialov i.p.) šele drugotnega pomena, potem se prijavljam za to nalogo.«
Iz zapisa, kakor tudi iz njenih scenografskih začetkov lahko razberemo, da je bil idejni in slikarski pristop do scenografije Meliti Vovk bližji od tehničnega.
 
V slovenskem poklicnem gledališču je prvič sodelovala leta 1956 pri mladinski igri Atomske bombe ni več Miloša Mikelna v izvedbi Slovenskega ljudskega gledališča v Celju – pripravila je »idejne osnutke scene«, medtem ko je »tehnične načrte scene« izdelal scenograf, po izobrazbi arhitekt, Sveta Jovanović. Kasneje sta z Jovanovićem pri scenografijah še sodelovala, podobno sodelovanje se je vzpostavilo tudi s scenografom Milanom Butino (ki je v MGL nekaj let delal tudi kot tehnični vodja) in z ing. arh. Urošem Vagajo ter z režiserjem – ki pa je tudi študiral arhitekturo – Miletom Korunom. Takšna simbioza se je izkazala za izrazito uspešno: Mile Korun, Melita Vovk in Uroš Vagaja so na osrednjem jugoslovanskem gledališkem festivalu Sterijevo pozorje v Novem Sadu prejeli nagrado za scenografijo Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski (Drama SNG v Ljubljani, 1965).
 
Kot rečeno, je Melita Vovk svojo gledališko pot pričela v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju in tam tudi najpogosteje ustvarjala (SLG Celje; šestnajst uprizoritev). Veliko je delala tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL; devet uprizoritev), SNG Drama Ljubljana (osem uprizoritev), Drami SNG Maribor (sedem uprizoritev), štirikrat v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG), dvakrat na AGRFT (od tega enkrat v koprodukciji z MGL) ter enkrat v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu (SSG Trst), Primorskem dramskem gledališču (danes SNG Nova Gorica) in Eksperimentalnem gledališču Glej v Ljubljani. V Lutkovnem gledališču v Ljubljani je delala enkrat, v Lutkovnem gledališču Jože Pengov pa štirikrat.
Na slovenskih poklicnih odrih je sodelovala s šestindvajsetimi režiserji, večkrat z Miranom Herzogom, Slavkom Janom, Francijem Križajem, Vesno Arhar, Heleno Šobar Zajc, Vojo Soldatovićem, Miletom Korunom, Dušanom Jovanovićem, Zvonetom Šedlbauerjem, Jožetom Galetom in Marjanom Bevkom.
Največ skupnih uprizoritev – sedem – sta pripravila z Dušanom Mlakarjem.
 
Melita Vovk je svoje odrske kreacije zaznamovala s poezijo, razvejano domišljijo (pogosto s kančkom norosti), jim dodala ščepec duha dobe ter ga pomešala s sedanjostjo, s svetom, ki ga živimo, ob tem pa v uprizoritve – kjer sta to dopuščala besedilo in uprizoritveni koncept – vnesla tudi igrivost in humor, kanček satire ali blago, dobrodejno ironijo.
Še zlasti kot scenografka je odpirala nove pristope k odrski umetnosti ter svobodno in drzno eksperimentirala; za doseganje odrskih učinkov se ni posluževala pregrešno dragih in masivnih odrskih konstrukcij, temveč jih je znala pričarati z izvirnimi, umetniško domiselnimi odrskimi koncepti.

 

Mag. Tea Rogelj
 

Produkcija e-razstave: Slovenski gledališki inštitut (SLOGI), 2021
Avtorica e-razstave in besedil, vnos podatkov, prevod podnapisov v angleški jezik: mag. Tea Rogelj, višja kustosinja (SLOGI)
Digitalizacija: Andrej Ovsec (SLOGI)

221

6/12

Iz naših zbirk: Melita Vovk in gledališče