31. maja 1919 so na odru Slovenskega gledališča v Trstu krstno zaživeli Cankarjevi Hlapci.

Slovenski gledališki inštitut je ob stoletnici prve postavitve izdal zbornik Stoletje Hlapcev. Mag. Diana Koloini, urednica publikacije, je v uvodniku zapisala: »Še vedno se zdi nenavadno, simptomatično pa tudi tragično, da je ta velika drama – morda najpomembnejša, najbolj slovenska, med Cankarjevimi igrami najbolj politična – na gledališkem odru zaživela šele potem, ko sta se avtorjevo življenje in ustvarjanje že končala. Pa še takrat ne najprej na osrednjem slovenskem odru, kjer naj bi jo predstavili že leta 1909, a so jo šele desetletje kasneje, po tržaškem in tudi hrvaškem (v Zagrebu v prevodu Zofke Kveder in režiji Branka Gavelle) krstu. /…/
Zgodovina uprizarjanja Hlapcev je v veliki meri zgodovina slovenskega gledališča.
Ciril Debevec je pisal, da ima Cankarjeva dramatika odločilen pomen za izoblikovanje avtentičnega slovenskega gledališkega izraza, in za njim so tako menili tudi mnogi drugi. Danes se ta misel zdi presežena, a morda še velja v drugačni premeni. /.../
Hlapci so praviloma razumljeni kot izrazito 'slovenska igra', hlapčevstvo kot vprašanje slovenskega narodnega značaja, Jerman pa kot slovenski 'junak', razdvojen med revolucionarnostjo in intimno stisko. Verjetno je to razlog, da drama zunaj Slovenije ni bila pogosto uprizarjana (redkeje kot nekatera druga Cankarjeva dela).
Potem ko je že drugo uprizoritev (še pred ljubljansko) doživela v Zagrebu, se je v tujih jezikih pojavila le redko, na odrih nekdanje Jugoslavije pa so jo pogosto režirali slovenski ustvarjalci. /…/
Komentirana, morda bolj kot katerokoli drugo slovensko umetniško besedilo, pogosto uporabljana in celo zlorabljana, zato pa tudi temeljito premišljena je bila Cankarjeva drama Hlapci skozi celotno stoletje.«

V okviru e-razstave Stoletje Hlapcev predstavljamo izbor slikovnega gradiva iz Ikonoteke SLOGI, pripravljen za zbornik.