FRAN MILČINSKI (1876-1932)

Fran Milčinski je med Slovenci znan predvsem kot pripovednik in avtor humorističnih podlistkov. Njegovi Ptički brez gnezda in tako rekoč že ponarodeli Butalci so uvrščeni med obvezno šolsko čtivo. Za časa življenja oziroma v obdobju med obema vojnama je slovel tudi kot dramski pisec za otroke, pri čemer so cele generacije otrok gledale njegov Mogočni prstan.

Po drugi svetovni vojni se je izoblikoval drugačen tip iger za otroke in gledališko delo Frana Milčinskega je zašlo v pozabo, na slovenski gledališki oder pa je stopila nova generacija dramskih piscev za otroke. In vendar je Fran Milčinski v svoji otroški dramatiki uporabil elemente, ki so pomenili stopničko v razvoju tovrstne dramatike.

Fran Milčinski je bil izrazit gledališki praktik. Kljub temu da ga je gledališče zanimalo že zelo zgodaj, se pisanja dramskih del verjetno ne bi lotil, če ne bi kot upravnik Drame Deželnega gledališča v sezonah 1899/1900 in 1900/1901 sodeloval pri takratni gledališki produkciji.

Svoje videnje tedanjih gledaliških razmer ter kulturnih in literarnih krogov je Fran Milčinski prikazal v podlistkih Odprto pismo gledališki intendanci, Novi gledališki kritik, Literarni večer, Režija, Teater itd. Čeprav mu gledališka intendanca ni prinesla zadovoljstva, ga je spodbudila k dramskemu pisanju. V letih od 1904 do 1930 je napisal in izdal dramska dela Kratkočasna igra o prostoru za Prešernov spomenik, Brat Sokol, Cigani, Iz Devete dežele, Kjer ljubezen, tam Bog, Volkašin, Mogočni prstan, Krpan mlajši, Igrica o veseli nalogi, Vesela igra o žalostni princesinji in Čudodelna roka.

Anton Slodnjak je v Spremni besedi k Zbranim spisom Frana Milčinskega zapisal, da je pisateljski obraz Frana Milčinskega »celosten, neenoten in težko razložljiv«, in »da ga še nismo dojeli, priča naša stalna zadrega spričo njegovega dela, ko si še zmerom nismo na jasnem, ali naj ga vrednotimo kot pisatelja za mladino ali odrasle, humorista ali satirika, realista ali naturalista, epika ali dramatika. Najbrž bo res, da se mu bomo kakor vsakemu človeku najbolj približali, če ga gledamo in doživljamo kot celoto, ki sicer izžareva različne lastnosti, vendar zmerom kot izraz nečesa skupnega. Skupnost vsega pisanja Milčinskega je pač to, da se je loteval kot pisatelj vsega, kar je srečeval v življenju, s spontano voljo, da glosira vse, česar ne more opredeliti z živo besedo, na literarni način. /.../ Pripovedni način Milčinskega je izrazito dialogičen ali dramatičen. /.../ Ta lastnost je najbrž vlekla Milčinskega h gledališču in k pisanju v dramatični obliki.« (v: Fran Milčinski, Zbrani spisi, zv. 4, DZS, Ljubljana, 1980).