Bojan Golija je grafično znanje pridobil v času študija in specializacije na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in ga nato dopolnil na študijskem izpopolnjevanju na Japonskem. Stik z izjemno tehnično dovršenostjo in izrazno močjo japonskega lesoreza je mladega umetnika močno zaznamoval. Vplival je na njegovo tehnično znanje, na nabor motivov, na njegov odnos do ploskve, kompozicije, detajla in barve.
Delo na riževem polju iz leta 1958 je nastalo v času neposredno po vrnitvi z Japonske. Umetnik ni uporabil matrice, temveč je odtisnil posamezne lesorezne in linoreze elemente na papir in pridobil le en unikaten odtis. Ploskovit pristop, poenostavljene geometrijske oblike in omejen izbor barv se zlijejo v enostavno, prepričljivo celoto. Smrekova plošča s širokimi valujočimi letnicami ustvarja neenakomerno, razgibano površino vode in je protiutež gladko enoviti površini figur z izstopajočima rumenima slamnikoma.
Bojan Golija je v Delu na riževem polju s skopimi sredstvi in z jezikom, ki se omejuje le na najnujnejše, posredoval svežo in drzno podobo v času, ko se slovenska umetnost v glavnem šele izvijala iz realističnih okvirjev. Japonski pečat je izvirno vključil v svojo poetiko in tako učinkoviti povezal dva nadvse različna svetova.