Foto: Jaka Babnik.
Ko je Chuck Close konec šestdesetih v natančnih podobnostih naslikal ležeči akt, dolg več kot 20 čevljev, pa tudi natančno naslikane obraze v velikosti brez primere, je izzval vizualno prakso ljubiteljev umetnosti. Čeprav je, kot takrat mnogi drugi, prestopal meje konvencij umetnosti, je ostal zvest slikanju in klasičnima žanroma akta in portreta. V tej številki nas Close sooča s sliko katere struktura se razstaplja in razgrajuje, umetnik pa jo obravnava kot igriv eksperiment. Fotografija je bile vedno izhodišče njegovih slikarskih popotovanj, sedaj, ko raziskuje tehniko dagerotipije, pa je postala tudi snov njegove umetnosti.
Od ene od najstarejših tehnik fotografije prihajamo do njene najbolj napredne različice. Fotografija sonca na platnici prihaja iz SOHO, The Solar and Heliosspheric Observatory. Pojavi se v delu Diane Thater Composite Sun (2000) in nekako spominja na drobne delce, s katerimi Chuck Close gradi svoje zadnje slike. Video filmi in instalacije Diane Thater izkoriščajo prostor za raziskovanje narave. Ciljajo na gledalčevo kulturno stališče in zavest. Gre za tihe slikovne dogodke, uprizorjene brez zvoka, ki spominjajo na optimistične slike.
Mračna dela Luca Tuymansa, ki govore o iskanju globinah zgodovinskega prostora so nasprotje. Tudi on dela s fotografijo, z obstoječimi podobami, ki jih spreminja v svojih natančno obravnavanih slikarskih procesih.
Ta številke Parketta je posvečena umetnosti, ki je polna raziskovanja in ki občasno išče definicijo slikarstva na robu fizioloških ali kulturnih omejitev. Vložek Shirane Shahbazi je sestavljen iz fotografij, posnetih med številnimi obiski Irana.
